Ob koncu našega obširnega pregleda problematike, ki se zastavlja ob domobranski prisegi, je treba ponovno poudariti, da omenjeno dejanje v razmerah tedanje okupirane Evrope ni bilo nič nenavadnega. Podobno tudi sama vsebina in oblika prisege nista pomenili kake skrajnosti, prej nasprotno. To velja tudi ob splošno sprejeti predpostavki, da je pač vojaška kolaboracija z okupatorjem nekaj samo po sebi negativnega in torej vsaj na tem mestu ne posegamo podrobneje med vzroke za njen nastanek. Kljub temu je že iz same domobranske prisege razvidno, da gre pri domobranstvu za domačo policijsko silo, ki je vsaj z vidika pobude nastala avtohtono, iz domačih, slovenskih vzgibov. Pri prisegi je torej šlo predvsem za zavezo o oboroženem kontrarevolucionarnem boju. Kljub temu je prav domobranska prisega že sama vsebovala nekaj vidnih pronacističnih sestavin, čeprav so očitno v domobranskem štabu le uspeli poudariti njeno protirevolucionarno usmerjenost. Negativnega pomena prisege so se zavedali vsi, posebej še tisti, ki so bili primorani priseči. Zato so domobranci in njihovi voditelji pozneje poudarjali svoj odpor proti njej, skušali zmanjševati njen objektivni pomen, poudarjali njeno prisilnost, izpostavljali njene nevtralne in pozitivne sestavine in končno celo zanikali njen značaj kot prisege. To so delali iz notranje potrebe po opravičevanju, hkrati pa tudi iz potrebe politične in propagandne samoobrambe glede na to, da je prav prisega postala eden glavnih elementov in argumentov partizanske politične ofenzive proti domobranstvu. Tudi s tega vidika je pravzaprav ta prisega postala središčni, osrednji dogodek nevojaškega značaja v kratki zgodovini Slovenskega domobranstva in je tudi zato upravičena naša nekoliko podrobnejša razprava. Celo nekateri protirevolucionarni ocenjevalci so ugotavljali, da je bilo Slovensko domobranstvo s to prisego na zunaj sprejeto v borbeno skupnost nemškega vojaka, v širši sestav nemške vojske oziroma natančneje, policije. Nemškim oblastem je zadostoval sam javni akt zaprisege in nato še osebni podpisi pod ustrezne izjave, intimna oziroma iskrena opredeljenost domobrancev pa se jih pravzaprav ni tikala, dokler le-ta ni imela zunanjih, zanje negativnih posledic. Tu se tudi deloma skriva odgovor na vprašanje, kakšne politične posledice je pravzaprav imela zaprisega za domobrance, posebej za njihove odnose z Nemci. Če se ne zadržujemo ob že omenjenem zunanjem, političnem in psihološkem vtisu večje povezanosti in pripadnosti, je treba predvsem poudariti, da je prisega postala nekakšna dodatna pravna osnova za nemške ukrepe proti domobrancem, ki bi iz Slovenskega domobranstva izstopali ali pa v njem delovali proti nemškim interesom. Prisega ni delovala kot pravni akt sama po sebi, temveč je bila dodaten argument v primeru kršenja obveznosti, ki so jih domobranci sprejeli že ob prostovoljnem vstopu v domobranstvo, še dodatno pa potrdili s prisego, v kateri se posebej poudarja skupni boj z nemško oboroženo silo in so zato nemške oblasti na čelu z Rösenerjem s tem v zvezi še in še poudarjale zvestobo. Celo pojma lojalnost, ki bi mogoče dopuščal neko nevtralno stališče, niso uporabljale. Zadevno argumentacijo je uporabil Rösener v že omenjenem govoru 30. januarja 1945, ko je sporočil, da je nekaj domobrancev že prelomilo prisego ter napovedal njihovo obsodbo. Seveda si lahko mislimo, da bi bila usoda podpolk. Peterlina, majorja Križa in tovarišev, ki so delali za ilegalo, povsem enaka, tudi če za seboj ne bi imeli prisege. Le-ta je imela z nemškega vidika v določeni meri tudi vlogo izničenja prejšnje prisege kralju Petru in iz podobnih formalnih razlogov naj bi Narodni odbor ob koncu vojne za pripadnike tedaj že Slovenske narodne vojske izvedel prisego kralju Petru in slovenski domovini. Končno velja omeniti tudi mnenje, da je bila prav domobranska prisega kriva za povojno usodo domobrancev. Britanske oblasti naj bi namreč predvsem zaradi prisege domobrance štele za povsem navadne kolaboracioniste in so jih zato zlahka izročile jugoslovanskim komunističnim oblastem. Do neke mere ta teza zveni logično, vendar je treba reči, da je do sedaj znani arhivski dokumenti ne podpirajo. Prav tako take razlage ne podpira dejstvo, da so britanske oblasti poleti 1945 iz Avstrije vračale v matične dežele tudi druge kolaboracionistične in protirevolucionarne enote, ki niso opravile nobene prisege, oziroma vsaj ne takšne v nemški režiji ali v nemško korist.698