voditelji, ki so se pridružili OF, so zlahka dobili soglasje za drugačno, pravičnejšo ureditev povojne države, saj so o njeni nacionalni in socialni preureditvi soglašali celo nasprotniki OF. Graditev nove državne uprave na osvobojenih ozemljih že med vojno jim je ob njenem koncu omogočila »takojšen prehod v proletarsko revolucijo« in obračun z domačimi nasprotniki. Podobno so razumeli dogajanje v OF tudi njeni nasprotniki, ki so se sami imeli za nosilce kontinuitete in legitimne predstavnike naroda. Od OF so se razlikovali predvsem v oceni, kaj so najpomembnejši nacionalni interesi pod okupacijo in kakšna je najboljša taktika zanje. Da bi preprečili nevarnost komunistične revolucije, so se odločili za vojaško kolaboracijo z italijanskim in nato še z nemškim okupatorjem. Zato lahko medsebojne spopade med Slovenci v Ljubljanski pokrajini od poletja 1942 dalje označimo za državljansko vojno v razmerah okupacije, vendar kot časovno in krajevno omejen pojav. Splet okoliščin in dogajanj na Slovenskem v tem času je terjal zelo visok krvni davek. Zgodovinarji zaenkrat še zelo približno ocenjujejo, da je zaradi vojne nasilno umrlo okrog 65 000 Slovencev. Od tega jih je bila dobra polovica vključenih v razne vojaške enote, kar pomeni razmeroma veliko žrtev med civilnim prebivalstvom. Število smrtnih žrtev v primerjavi z vsem prebivalstvom na Slovenskem je bilo 4–5 %. V vsej Jugoslaviji ta delež znaša okrog 7 %. Še bolj kot v južnejših jugoslovanskih pokrajinah je bila vojna krvava v Sovjetski zvezi in na Poljskem.