O kakršnem koli manifestu kot načinu razlage zgodovine nima smisla razpravljati, saj takšna razlaga, če naj obvelja za vse, ne more biti drugačna kakor avtoritarna. Noben manifest ne more biti kaj drugega kot nekakšen model pojasnjevanja zgodovine, ki je lahko zanimiv, politično relevanten, a nujno reduktiven. Ta tako, oni spet drugače reduktiven. Prunkov manifest je z reduktivnostjo naravnost obilno zaznamovan. Na prvi pogled lahko ugotovim, da svojo razlago osredotoča na tezo o državljanski vojni na Slovenskem kot glavni osi zgodovinskih razmerij, ob kateri le vzporedno in le obrobno umešča NOB, ki pa se dogaja kot komunistična revolucija. Na drugi strani te glavne osi pa zopet vzporedno in le obrobno umešča prostovoljno politično-policijsko in vojaško kolaboracijo, a še to skrčeno na Rupnika in njegov mali krog. Težišče opazovanja je usmerjeno k dokazovanju poglavitne krivde komunistov za »državljansko vojno«, pri kateri sploh ne gre za tisto kompromitantno Rupnikovo vojskovanje, ampak je to upravičena kolaborativna dejavnost drugih, menda demokratičnih antikomunističnih sil. Nasprotja med ideološkimi bloki konstruira brez upoštevanja totalitarnega katoliškega integralizma, ki ga preskoči s tem, da molči o ponudbi Krek-Kulovec 5. aprila 1941 Hitlerju za podreditev Slovenije, da ne ovrednoti aneksionizma Natlačena 3. maja 1941 kot kolaboracije, da ne upošteva in ne raziskuje dejstva, da slovenski integralisti izigravajo aktualno stališče Svetega sedeža, namreč, da je pri obrambi dežel, ki jih je napadla os Hitler- Mussolini, sodelovanje s komunisti dopustno.