Da si je KP uzurpirala preko OF ekskluzivno pravico do upora že na samem začetku, se pravi po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo? Da so bile vaške straže le obramba pred komunističnim terorjem? Da sta fašizem in nacizem manjše zlo od komunizma? Da so v boju zoper "azijatski boljševizem" dovoljena vsa sredstva, predvsem pa "navidezna" kolaboracija? Drugi da tako ali tako tudi "kolaborirajo" s centrom v Moskvi. Strah pred "skupnim kotlom" je bolj lačne kot site podeželane Ljubljanske pokrajine nagnal v varno zavetje Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), ki so jo Italijani zalagali ne le z orožjem, ampak, ali predvsem, z živilskimi kartami in rednimi plačami. In kako, pravzaprav, da so Italijani že takoj po okupaciji natančno vedeli, koga je potrebno zapreti, internirati ali vsaj budno nadzorovati? Denuncinacije so že nakazovale, da je potrebno najprej odstraniti ideološkega in političnega nasprotnika, ki lahko ogrozi njihov interes lagodnega kapitulantstva, prestižnosti v danih okolnostih. Namesto vsaj pasivnega odpora so tedanji politiki izražali pravo navdušenje, celo hvaležnost za drobtinice kulturne avtonomnosti, ki jim je bila "dobrohotno" obljubljena. Berite tedanje časopisje! Zgovornost naslovov. Slovenci, da smo lahko srečni, da smo pod Rimom, centrom krščanstva. (V Italiji pa je že dolgo pred tem Katoliška akcija bojevala, ne s komunizmom, pač pa s fašizmom bitko za krščanska načela, proti fašiziaciji družbe, demokratičnih organizacij itd., prvaki poznejše krščanske demokracije so bili v ilegali - De Gasperi se je zatekel v Vatikan - in Cerkev je neumorno protestirala zaradi kršitev moralnih in človečanskih pravic posameznikov in narodov.) Ohranitev "krščanske civilizacije" je združil tedanje liberalce, ljudsko stranko, Katoliško akcijo, ne za boj proti okupatorjem, temveč proti komunizmu. Malo je znano, da je KP "meščanskim" strankam ponudila sodelovanje, če bodo res organizirale odpor. Seveda so ga "želele", saj navsezadnje domoljubje in svobodoljubje se z okupacijo še utrdi, a "organizirale" so ga za poznejši čas, pravi trenutek (prihod angloameričanov). Kot pa vemo, se je druga fronta, fronta na evropskih tleh začela precej pozno. Ne le upravna, gospodarska, tudi vojaška kolaboracija, zlasti z Italijani (po njeni kapitulaciji pa seveda z Nemci) pa je postajala vse očitnejša. Pa so kljub vsemu še "sanjali" o angloameričanih (Sovjetov niso priznavali, jasno). Pa je na evropskih tleh SZ edina bila frontalno vojno (vzhodna fronta), vojske držav "na celini" so kapitulirale, Veliki Britaniji pa so sile Osi ogrožale kolonialno posest, "otoka" pa niso zavzele.