Ostaneta nam torej večdnevno jadranje in regatno jadranje v »2. ligi«. Začnimo pri »hardveru«. Tako kot si moramo v podjetju ustvariti podlago za delo, tako moramo tudi tu imeti primerno jadrnico . Lahko jo najamemo, lahko gremo skupaj s prijateljem, lahko imamo svojo. Tako kot v podjetju moramo tudi to zadevo optimirati. Če jadrnico najamemo , ni problema, kajti odločimo se za takšno, ki ustreza številu potnikov in znesku, ki smo ga pripravljeni odšteti. Tako kot v poslovnem življenju tudi tu velja, da nas lahko pretirano varčevanje drago stane (pokvarjen dopust, ker udeleženci niso dobili tistega, kar so pričakovali). Še težja je odločitev za lastno jadrnico . Tako kot v podjetju moramo narediti pri tem kompromise. Za manjšo potrebujemo manj rok za upravljanje, imamo nižje stroške vzdrževanja, privezov. Bo pa verjetno pogosto premajhna! Vas to spominja na odločitve pri zagotavljanju prostorov in opreme za svojo dejavnost? Kapitanova beseda je zakon Seveda pa tako kot zgolj zidovi in oprema tudi jadrnica sama ne pomeni nič. Pomembna je posadka! Tu pridemo takoj do dilem, povezanih z vodenjem. Ali je vojaška hierarhija, ki vlada tudi na ladjah, optimalna? Kar veliko teorij je, ki to prikazujejo kot neustrezno. Vendar mislim, da gre za velik nesporazum. Direktorji in podjetniki sprejemamo odločitve . Umetnost uspeha je v tem, kako vključimo tim v iskanje najboljših idej in zagotovimo, da sprejete ideje podrejeni vzamejo za svoje in jih uspešno izvajajo. Brez »negativnih valov«, slabe volje ali celo nasprotovanja! Tablice z napisom »Captain's word is law«, ki jih najdete na vidnih mestih skoraj na vsaki jadrnici, tako ne pomenijo nič »slabega«. Če kapitan nima takšne vloge kot direktor, dirigent simfoničnega orkestra, vrhunski poznavalec glasbe, selektor, učitelj in pedagog, potem bodo konflikti tleli in morda izbruhnili v upor posadke. Tudi meni se je že zgodilo, da je nežna članica posadke odplavala na obalo sredi Egejskega morja! Poznavanje skrivnosti jadranja in vodenja Vodenje sicer zahteva seveda nekoliko več raznovrstnih znanj, kajti vedeti moramo, da je jadranje primerjalno vendarle le obrt, ne veliko podjetje. Jadrnice imajo motor, pa vendar kapitanu ni potrebno znanje strojništva. Enako je z navigacijo, ki je celo na odprtem morju v dobi GPS-ov mačji kašelj. Tudi znanja o popravljanju jader mu običajno ni treba imeti. Hvala bogu, kajti sicer bi bili kapitani velikih jadrnic z množico posadke! Pa vendar moramo tako kot v podjetju vedeti, kaj je naš cilj oziroma kaj sploh želimo. Prebiti nekaj dni na vodi ali pa opraviti začrtano pot, nekaj novega spoznati? Prvo bi v lahko podjetju primerjali z vsakdanjo rutino, ko se nam za rezultat ni treba bistveno potrditi. Drugo pa je podobno že tistemu pravemu podjetništvu. Iskanju neznanega, obvladovanja trgov, okoliščin, premagovanje nepričakovanih težav. Poseben izziv pa pomeni tekmovanje na regati, ko želimo pokazati, da smo skoraj najboljši (najboljši so sicer, kot rečeno, profesionalci, ki pa nas v tem primeru ne zanimajo). Že cilj pa si moramo realno postaviti. Kaj imamo na voljo (čas, denar, znanje, posadko ...), kaj potrebujemo (čas, jadrnico, opremo ...)? Če gremo na dopust z družino , moramo to pri načrtovanju upoštevati. Ni pomembno, kaj mislim in zmorem jaz, kapitan, če pa imam na jadrnici otroke, jim je sama vožnja morda en sam dolgčas! Tako kot postane v podjetju muka navdušenje direktorja, ki ne pomisli, da so zaposleni samo ljudje s svojimi potrebami in pričakovanji. Za pravo posadko je meja le obzorje Če pa se zbere prava posadka (tim), potem je meja samo obzorje oziroma tisto, kar je za njim. Vendar sta problema vendarle še dva. Prvi je združljivost posadke . Jadrnica, pa če je 15 metrov dolga, je vendarle omejen prostor in vsak je obsojen na intenzivno sobivanje. Tako kot v majhnem podjetju. Vsak trenutek vidiš, kaj počnejo drugi. In tako kot v podjetju se lahko zgodi, da te sicer priznavajo za direktorja, vendar bi se vodje, s katerimi vodiš podjetje, med seboj najraje utopili v žlici vode. Ne znajo ceniti dela drugih, moti jih, kako delajo, morda jih moti, ker se komu zdi, da koga preveč ceniš (plačaš!). Tako kot v podjetju, ti ne preostane drugega, kot da ustrezno podeliš vloge . Vsak mora vedeti, kaj je njegovo delo. Pred tem moraš poskrbeti, da obvladajo tisto, kar od njih pričakujemo. Član posadke, ki je zadolžen za privez, mora znati narediti vozle, sicer ostane na obali, jadrnica pa bo daleč od nje! Skoraj vsi morajo vedeti, koliko morajo biti pritegnjena jadra in kaj narediti, če jadrnica obrača (v veter ali z vetrom). Osnove niso težavne, zato jih morajo zadolženi poznati. Sicer se lahko vse skupaj zaradi zmede konča s kakšnimi polomljenimi očali, izbitim zobom ali z besednim nasiljem. V podjetju pa z medsebojnim bojkotom! Pričakujmo nepričakovano Na pogled je za jadranje potrebno zelo malo znanja. Tako kot se včasih zdi v podjetništvu. Imaš idejo, najdeš kupce, narediš, prodaš in veliko zaslužiš. Težav na prvi pogled skoraj ni. Pri jadranju je 80 % časa vreme čudovito, sončno, z rahlim vetrom brez valov. Čeri so skoraj že vse označene ... Manjši problem je, če si na morju brez inštruktorja, ko moraš sidrati v zalivu, polnem bark . Naučena teorija je enostavna, vendar zakaj, hudiča, krmilo ne prime tako kot kolesa pri avtu! Zakaj ti odnaša premec, če pa imaš krmilo obrnjeno ravno v nasprotno smer? Če bi bil mornar več let, bi videl kapitane, kako so pristajali, in zakaj so delali tako, kot so. Tako kot smo v velikih podjetjih zrasli ob »starih« direktorjih. V resnih podjetjih so celo zagotovili kroženje po oddelkih. Danes pa se včasih zdi, da so skoraj vsi, ki končajo fakulteto in morda kak MBA, že usposobljeni za direktorje! Vendar se lahko neuspešno pristajanje v najslabšem primeru konča s skregano posadko na palubi jadrnice, ki zaradi sramu beži v drugo luko. Veliko huje je, da je morje lahko kruto ! Skoraj nikogar ne naučijo, kako se dela z jadrnico v viharju . Ne naučijo te učinkovitega krajšanja glavnega jadra. Ne naučijo te, kako in kdaj se zamenja prednje jadro. Tudi če so ti tvoji učitelji to povedali, to ni »operativno« znanje. Saj veste: le tisto, kar delaš, znaš! Na morju se kapitani resnično igramo celo z življenji (in zdravjem) članov posadke. Zaradi tega moramo vedno presojati nevarnosti in priložnosti. Pravzaprav je enostavno. Imejmo rezervo časa za dosego cilja (tako kot v podjetju ne upajmo, da se bo že vse nekako izšlo ...) in poslušajmo vremensko napoved za dva dni vnaprej (pazljivo poslušajmo »sporočila« nabavnega in prodajnega trga). In pri slabem vremenu ne izzivajmo, temveč v varnem zalivu (luki) počnimo kaj zanimivega! Manjkajočo pot opravimo zgodaj zjutraj ali zvečer po mirnem morju, ko neprijetno vreme mine. V krizi reagirajmo trezno Absolutno se moramo obvladati , znati ločiti bistvo od nebistvenega, večjo nevarnost od manjše in dajati jasne ukaze ! V času krize verjetno ni časa za posvetovanje s timom! Treba je prevzeti odgovornost in ukazovati. In posadka mora vedeti, da mora ubogati. Pojasnila lahko pridejo pozneje! Tako kot v podjetju ne moreš vsega vsem razložiti! Nič ne pomaga razmišljanje, da si morda spregledal vihar. Morda si viharje podcenjeval glede na jadrnico, opremo in posadko, ki jo imaš. Ali pa se precenjuješ oziroma se zanašaš: bo že! Takšna presoja je lahko usodno napačna. V podjetju bodo morda razočarani kupci. Ali pa ti bo izpolnitev obvez pojedla ves dobiček ali celo naredila izgubo. Zatorej, če se podaš na jadranje (v posel), pa ga (še) ne obvladaš v celoti, poišči dodatno pomoč ! Sprašuj, pojdi na seminarje, najemi krmarja (svetovalca). Napreduj postopoma, v skladu z znanjem in sposobnostmi. Ne puščaj za seboj nezadovoljne posadke (sodelavcev, kupcev ...). Življenje je lepo Vendar imejte ambicije ! Otoki za obzorjem so lahko čudoviti, kot je tudi tvoja podjetniška ideja. Če jih (jo) boš dosegel, bo to pripomoglo k tvoji sreči. Morda je toliko uspešnih podjetnikov in direktorjev med jadralci ravno zaradi tega, ker imamo veliko časa za razmišljanje. Jadrnica zahteva potrpljenje . Na uro naredi povprečno le deset kilometrov, vendar ima dan 24 ur in vsakemu sledi nov! *Imel bi, dal pa ne! (Podjetnik, maj 2005)