upokojenec Vojske Srbije, vendar niti v Srbiji niti v Republiki srbski menda niso vedeli, kje je general, ki se skriva pred haaško roko pravice. Po Karadžićevi aretaciji so spet začeli razpredati o liku in delu Ratka Mladića ter o njegovi krivdi za vojne zločine. Večina ljudi je prepričana, da se ne počuti krivega in da se ni sposoben pošteno soočiti z zločini, storjenimi, ko je bil poveljnik srbske vojske v BiH. Če bi bil namreč sposoben te presoje, se verjetno ne bi znašel v vlogi vojnega zločinca. Na oblikovanje njegove osebnosti naj bi najbolj vplivali revščina njegove družine in nato JLA, v njej mu po mnenju njegovih številnih analitikov ni bila namenjena tako vratolomna in bliskovita kariera. Če ne bi bilo zanj tragičnega razpada države, bi imel relativno uspešno vojaško kariero in bržkone njegove negativne karakterne lastnosti ne bi prišle toliko do izraza. Ravnal in vedel bi se skladno z veljavnimi pravili in ne bi se mu bilo treba soočiti s tragično transformacijo svoje osebnosti. Zaradi položaja, ki ga je zasedal v vojaški hierarhiji bosanskih Srbov, in zaradi komandne odgovornosti je odgovoren za vse, kar se je dogajalo v BiH. Te odgovornosti ne more prevaliti na nikogar razen na tiste, ki so mu, zavestno ali nezavedno, pomagali in s katerimi je sodeloval v »skupnem zločinskem projektu«, kot njegovo početje kvalificira haaški tribunal. Ni dvoma, da je bil Mladić kot oficir JLA in »politični človek« vdan Jugoslaviji, po narodni pripadnosti se je opredeljeval za Jugoslovana, v njegovem osebnem kartonu pa je še zapisano, da je leta 1964 postal član Zveze komunistov Jugoslavije. Kot večina pripadnikov JLA je menil, da sta bratstvo in enotnost narodov in narodnosti, kakorkoli so to razumeli, temelj skupnosti, ki jo je treba varovati in na tem oblikovati oficirjevo zavest. Zagotovo je bil tudi ateist ali vsaj nevernik, kar je morda razumljivo, kajti – tako sodijo njegovi poznavalci – v njegovi naravi ni bilo prostora za pokornost, molitve in klanjanje drugim. Bil je usmerjen k Rusiji, materi Rusiji, kar je značilno za dobršen del srbskega oficirskega kadra. Z vsemi silami je nasprotoval Natu in vpletanju zahodnih držav v vojno na Balkanu. Zato je zagotovo hitro pristal na teorije o protijugoslovanski zaroti na zahodu in v Vatikanu, ki hoče razbiti Jugoslavijo. Poln takšnih zablod in predsodkov ni bil sposoben razumeti sprememb v svetu, pred-