Skratka, Ladova ljubezen do nacionalke je izpuhtela. Čeprav se te prve ljubezni ne pozabi kar tako, sedi na rezervni klopi. Kot na primer Janez Lombergar ali Melita Zajec. Vodstvo v senci, ki lahko zažene nov program, se lahko samo čudi, kaj se dogaja z oddajami. Saj je res, da TVS ni nikoli imela neke jasne vizije in strategije, se je pa dobro vedelo, kakšna so merila posameznih programskih pasov. Prosim vas, saj je lepo in prav, da Lado Bizovičar in Anja Tomažin razturata v nedeljo popoldne s svojo nekonvencionalno podobo. Vendar, ste ju kdaj poslušali? Raje ne. To ni klepet ali pa neobvezno polnjenje praznega prostora. To je fragmentarna medmetna igrica za nižjo stopnjo. Za občinstvo Malih sivih celic. Verjamem, da ni lahko gostiti Rebeke Dremelj in Darija, bolj znanega kot Ali En. Posebej še, če se slednjemu ne da govoriti. Če mu enostavno vse skupaj dol visi, Rebeka pa se skladno s svojo pojavnostjo reži non stop. Ampak saj zato pa naj bi veljalo, da vsak ne more nastopiti pred kamero in zastrupljati medijskega prostora. In razumem Ambrožiča, da mu ne gre v glavo, kako lahko razvedrilni program kolapsne na celi črti in ga za silo reši licenčni kviz z izposojeno zunanjo voditeljico. Od nekdaj sem verjel, da je Miša Molk tako kot Lado predana nacionalki. Da brez nje naravnost ne more živeti. Vendar vseeno dolga ljubezen ni dovolj. Potrebna je vizija. Ni je težko najti po tem, ko si tolikokrat zgrešil: Avtoportret, Glasbena ogrlica, Človek ne jezi se štrlijo ven kot čiste katastrofe. Ne vem, koga ob tem bolj boli glava: generalnega direktorja Aleksa Štakula, programsko direktorico Mojco Menart ali vse nas. Bojim se, da še najbolj nas, teleta pred ekrani. Nas, ki smo v tem tednu uživali ob anonimki, ki je razkrivala, zakaj rumeni tisk grdo piše o TVS in lepo o Pop TV. Anonimka je prišla kot odrešitev. Krivci sedijo na komercialni TV. Polni denarja in brez idej. Ni kaj, preprost je ta svet, ki smo si ga izborili...