Ni nujno, da je človek pesimist ali fantast, da bi predvidel več scenarijev za vse hujše spore. Hegemonija se drugim vedno zdi brezobzirno arogantna, vendar pa je to le druga beseda za nekoga, ki si je pridobil položaj resnične samostojnosti in sposobnosti, da vodi politiko izključno po oceni lastnih interesov. Takšen položaj ameriškega ekonomskega hegemona je že zdavnaj načet na področju trgovine: nobenega od več svetovnih sporazumov o svobodni trgovini ni bilo mogoče skleniti brez soglasja trgovinsko združenih evropskih držav. Poanta te izkušnje se seveda glasi, da v zadevah svetovne trgovine država, ki ima vodstveno pozicijo, znotraj svetovnega sistema ni mogla igrati vloge hegemona, ki se ga brezpogojno uboga, saj je imela na svetovnem prizorišču opravka z enako močnim tekmecem ali partnerjem. Na področju financ pa takšnega tekmeca ali partnerja ni bilo, zato tudi ni bilo potrebe po kakršnemkoli sporazumevanju. Sporazumevanja tako sploh ni bilo, razen izjemoma. S tem pa seveda še zdaleč ni rečeno, da ni bilo sporov - Japoncem na primer prav gotovo ni moglo ugajati, da je bil odgovor na industrijsko krepitev te države v dveh desetletjih zgolj v zniževanju vrednosti dolarja (s 360 jenov za dolar v začetku sedemdesetih let na komaj 80 jenov za dolar sredi devetdesetih let). Vendar pa je hkrati rečeno, da se v nasprotju s trgovinskim območjem svetovnemu ekonomskemu hegemonu na področju financ, če tega ni hotel, ni bilo treba ozirati na to, kaj si mislijo ali hočejo ostali. Ta položaj z ničimer omejene samostojnosti na najkrajši in tudi najboljši način podaja tisti ameriški stavek, ki so ga izrekli vsakič, kadar se je tresla zunanja vrednost ameriškega denarja: »Dolar ni naš, marveč njihov problem«.