Nemcem je primanjkovalo tudi daljinskih izvidniških letal za patruljiranje nad Atlantikom, zato so v ta namen razvili različico A-5, ki je bila opremljena z radarjem za odkrivanje zavezniških ladij, imela pa je tudi močno defenzivno oborožitev in zelo velik doseg (okoli 5600 km). Ju 290 so poganjali štirje 14-valjni zvezdasti motorji BMW 801D. V majhnem številu so izdelovali tudi bombniško različico A-7, ki je bila še težja in je imela zastekljen nos z 20-milimetrskim topom. Ju 290 so uporabljali tudi za različne tajne operacije, med drugim so načrtovali celo polete na Japonsko, do katerih pa potem ni prišlo. Ker so potrebovali še zmogljivejša letala, so razvili šestmotorni Ju 390, ki je bil pravzaprav povečan Ju 290, ki so mu dodali še dva notranja motorja s pripadajočim delom krila, tako da je imel za četrtino večja krila in namesto dveh štiri noge glavnega podvozja. Ta orjak naj bi imel doseg kar 8000 km. Že Ju 290 je bil ogromen: po dolžini in razpetini je bil le neznatno manjši od “supertrdnjave” B-29, imel pa je precej prostornejši trup in bistveno večjo površino kril. Vodoravni rep je imel večjo površino kot krila katerega koli enomotornega lovca tistega časa.