Rečna pokrajina je postajala vse lepša. Zdelo se je, da voziva po ogromnem drevoredu. Palme ob bregu so bile postavljene v vrsto. Visoke in ravne, s skoraj belimi, tokrat kot sveča ravnimi debli so bile kot stebri najvišjih antičnih templjev. Pod njimi so na gosto poganjale bananovcem podobne helikonije in rumeno cvetoče strelicije. Tam spodaj pod palmami sem slutil suha tla, vendar ni bilo časa, da bi se o tem prepričal. Včasih se je reka razširila, voda se je umirila in upočasnila, palme so izginile, nizke bregove pa je na gosto preraščala visoka močvirska trava. Dostop do bregov so preprečevale preproge vodnih hijacint. Na takšnih krajih naju je obšla bojazen, da mogoče nisva na pravi poti, da sva zašla v stranski rokav, ki bi se lahko naenkrat razširil v veliko jezero.Toda skrb je počasi izginjala. Izkušnje, ki sva si jih pridobivala, so bistrile najino razumevanje okolja.