Roberto v bolezenski mrzlici po srečanju s strupeno ribo sanja, da mu je ljubljeno Damo ugrabil njegov zlobni brat dvojček, jo odpeljal na odprto morje, kjer je, podobno kot Roberto, preživela brodolom in zdaj umira na drugi strani istega otoka. Ker ne more do nje, Roberto sklene, da bo pustil, da ga tok odnese vzdolž meridijana proti obzorju in ga tako zadrži v brezčasju: "Če bi se na gladini zleknjen prepustil toku s pogledom, uprtim v nebo, ne bi nikoli več videl premikanja sonca: lebdel bi na tistem pragu, ki ločuje današnji dan od prejšnjega, zunaj časa, v večnem poldnevu. Ker bi se čas ustavil zanj, bi se ustavil tudi na Otoku, in tako bi se Lilijina smrt preložila v neskončnost, saj je bilo vse, kar se ji je dogajalo, odvisno zgolj od njegove volje pripovedovalca. (…) Pomikal bi se proti severu z zmerno in enakomerno hitrostjo: na njegovi desni in levi bi se izmenjavali dnevi in noči, letni časi, mrki in plimovanja, nove zvezde bi šle čez nebo in prenašale epidemije kuge in prevrate v cesarstvih, monarhi in papeži bi osiveli in izginili v pihih prahu, vsi vrtinci vesolja bi sklenili svoja viharna vrtenja, druge zvezde bi nastajale iz holokavsta prejšnjih … Morje okrog njega bi se razbesnelo in se spet umirilo, pasatni vetrovi bi se nagajivo igrali, zanj pa se v tisti spokojni vodni brazdi ne bi nič spremenilo."