Ladja je takoj zagalopirala, skočila na valove, se začela s celim trupom zajedati vanje, sedala v zatišne kotanje in se plužila po razpenjenih vodnih brazdah. Morje je takoj za prehodom iz luke Avatiu pridvignilo oljnato zlizane grebene, zahroplo in se zavrtinčilo, nas poskušalo zakriti in prikriti ter nas vedno znova potiskalo v neudobne lege. Šele zunaj je razkrilo nepojmljivo moč, s katero razbija po obroču koralnega grebena. Pacifik je bil obarvan temno modro – čisto, bleščeče in globoko, kakršna je videti neprosojna gostota črnila. Toda čeprav ni bilo gladko, saj je ladja z izmikanjem odgovarjala na vsak sunek in potisk, je bilo takšno morje še vedno mirno in domala predvidljivo. Zato sem kmalu toliko bolj začuden in ponižan priznal, da mi je slabo. Z globokim dihanjem sem iz grla nazaj v trebuh tiščal želodec, vendar se mi je trdovratno upiral in mi silil v usta. Na hrano nisem smel niti pomisliti in zagnusili so se mi vonji iz tesne ladijske kuhinje. Poskušal sem stati, poskušal ležati, toda za obzorje potapljajoča se Rarotonga mi je iz oči lezla v razrahljano drobovje, kot da mi hoče zasejati občutek obžalovanja. Po nekaj urah je minilo samo od sebe in pozibavanja sem se, kot vedno, začel veseliti.