Marija Vodišek Volitve bodo enkrat jeseni, na njih pa bodo lahko sodelovali tudi tisti, ki mislijo, da lahko izbirajo, kakšno vlogo bodo igrali v prihodnje. A o tem bomo določili mi, volivci! Silvan Štokelj, Ljubljana »okvirih«, v katerih je treba mejo določiti. Podobnikov zemljevid naj bi bil namenjen iskanju prave razmejitve med državama. »Visoko usposobljeni strokovnjaki« (tako trdi o njih Podobnik) pa so zemljevid nestrokovno okinčali z vsemi različicami meje, kot se jih je kdo do zdaj spomnil potegniti. Ko gre za vprašanje meje, se morajo obravnavati le verodostojno potrjene meje. Če se omejimo na Istro, sta tu samo dve različici. To sta meja na Mirni iz časa STO, in južna meja občine Piran, ki teče po sredini Savudrije. Dokumenta o teh dveh mejah sta edina, ki bi se morala položiti na mizo, ko bo čas razsojanja. Prav zato pravi Sanader, ko gleda ta zemljevid, da so to »otročarije«, Mesić pa nas zviška pošilja nekam na sever. Srhljivo je, da je vsem jasno, da je met v prazno risati mejo ob Savudriji in govoriti o celovitosti Piranskega zaliva, kot je met v prazno razglašanje imaginarne »meje« na dan 25. 6. 1991. Res pa je, da je oboje v celofan poviti Drnovšek-Račanov sporazum z »dimnikom« vred (ta se sme v novih razmerah imenovati Drnovšek-Rupel-Janšev sporazum), za katerega vsi upajo, da ne bo met v prazno. Igra se skupinski hazard. Tako Podobnik kot SLS zatrjujeta, da je pravična meja v Istri njihov temeljni steber, ob čemer Janez ruši Marjana, vlada pa Janeza. In spet se ponovi vprašanje, zakaj so eni še v stranki in zakaj je stranka še vedno v vladi? Zakaj dvoličnost? Zaradi pravične meje gotovo ne. Podobnik naj čim prej opusti jalovo razglašanje celovitosti Piranskega zaliva in naj se resno oprime celovitosti občine Piran, katere del je omenjeni zaliv. To je naša dediščina! Frane Goljevšček, Izola Odziv Spomenke Hribar na poimenovanje letališča Brnik po dr. Jožetu Pučniku ni presenečenje. Po svoji stari navadi je to vladno odločitev izkoristila predvsem za napad na premierja Janeza Janšo. Njena trditev, da je tako dobro poznala pokojnega Pučnika, da lahko javno izjavi, da se on ne bi strinjal s podeljeno častjo, je samo še en dokaz njenih idejnih zablod. Odzvala se je kot Furija, antični demon maščevanja. Primerjati jo z Antigono je žalitev grške junakinje. Pok. Jožeta Pučnika, do skrajnosti poštenega, državotvornega, visoko inteligentnega človeka, je izkoristila za še en obračun z Janezom Janšo. Mirno izreče laž, da je Janša Pučnika izrinil iz stranke in politike. Tisti, ki smo ga poznali in se srečevali z njim, vemo, da je bil Jože Pučnik hudo bolan. Bolan od vsega, kar je že v svoji mladosti doživel, ko so ga kot kriminalca vlekli po sodiščih, ga pretepali, stradali, ga zaprli in mu odvzeli vse pravice, ki pripadajo človeku. Njegov odhod v tujino je bil edina rešitev, da poskusi živeti kot človek. In to mu je v polni meri uspelo, pa čeprav je vseskozi hrepenel po domovini. Ko se je končno vrnil domov, je našel številne somišljenike med starejšimi in tudi mladimi. In med njimi je bil dolga leta, vse do njegove prezgodnje smrti, njegova glavna opora prav Janez Janša. Zaupal mu je vodenje stranke, ki se je tudi s Pučnikovo privolitvijo preimenovala v Slovensko demokratsko stranko. Vsem obrekovalcem pok. Jožeta Pučnika in premierja Janeza Janše, začenši z Janezom Drnovškom, SDjevci, reliktom LDS, in premnogim nevednežem svetujem, naj si vzamejo čas in preberejo v Delu 11. junija članek pisatelja Draga Jančarja »Drzni branilci starih časov«. Zvedeli bodo vse, kar bi MORALI vedeti. V prav to kategorijo »starih časov« spada tudi klavzura SD in njen slovesni razglas slovenskim državljanom, kot da bi bila Slovenija res v vsesplošni nevarnosti. Kriza oz. preplah že nekaj mesecev vladata v opoziciji. Prestopi poslancev iz LDS v druge združbe, bodisi k SD, bodisi v združenje Zares ali med nepovezane poslance, so dokaz razdvojenosti, vendar ne vladajoče koalicije, temveč panične opozicije. Vodja opozicije in pretendent na prestol Borut Pahor hoče biti predvsem zvest »nezaletavosti«, kar v njegovem primeru ne pomeni nič drugega kot izigravanje slovenskega javnega mnenja. Ne za predsednika države, ne, SD-jevci ga hočejo za predsednika vlade. Obnašajo se, kot da imajo volilno zmago že v žepu, kot da drugače mislečih v Sloveniji ni. Ko je Dušan Kumer ob koncu klavzure rekel: »Borut nas mora popeljati na oblast,« bi moral dodati: »In Sova bo lahko skovikala kot doslej.« To je poanta. Prikriti, kar se še da. Je izdaja Andrijane Starina Kosem posledica njenega srečanja z Igorjem Bavčarjem in odvetnikom Zdolškom pred tremi tedni v »mali« kavarni Union? Za vsem tiči kapital. Ne maram izdajalcev in ne maram prilizovalcev, ker so ENO IN DRUGO. Vsem tem je lahko abstraktni simbol samo Joseph Fouché, francoski izdajalec in neutrudni priliznjenec najprej revoluciji, potem Napoleonu, ki so ga, potem ko se je vsem zagnusil, poslali v izgnanstvo. 73