od stališč, ki jih zagovarjajo razne duše SKP, vodi opozicijo v Parlamentu in v senatu. Tudi ta stranka ima vsaj dva osnovna problema. Prvi je v tem, da je še v fazi odraščanja in da je za mnoge beseda “reformizem” še vedno enigmatična. Temu sledi hujše in praktično vprašanje: koliko možnosti ima v Italiji Demokratska stranka, da postane večinska? Sodim namreč med tiste, ki ne mislijo, da je v italijanskem volilnem telesu nek realen mehanizem, ki bi sprožal spremembe na vladi. Leva sredina je prvič zmagala s Prodijem, ker se Severna liga ni pridružila Berlusconiju. Ko je Prodi padel, je Cossiga “posodil” koaliciji Mastello, da je lahko postal premier D’Alema, ki v državi ni imel večine. Drugič pa je Prodi zmagal s tako pičlo večino, da je bilo vladanje nemogoče. V Prodijevi koaliciji pa so bili reformisti v bistvu šibka večina. Vlada je kolebala med levo opcijo ter dvoumnimi “centristi”, kot sta lahko bila Mastella in Dini. Verjetno je tudi to pripeljalo do združitve Marjetice in Levih demokratov v DS. Združevanje se mi ne zdi zaključeno, bolj na levo pa je očiten še en izrazit razkol. Desnica je v tem trenutku torej dominantna in lahko vlada brez kakega posebnega posluha do opozicije v parlamentu in v družbi.