Čeprav so jadrnice omejene s formulo, ki na papirju izenačuje njihovo teoretično hitrost, so se od leta 1992 skoraj v celoti spremenile. Od zelo širokih trupov, kot so jih imele skoraj vse jadrnice v San Diegu, so že leta 1995 Novozelandci prešli na ozek trup, ki je ponujal prav malo stabilnosti. Še ožje in veliko bolj ranljive so bile jadrnice v Aucklandu. Toliko lomov, okvar, zlomljenih jamborov in celo prelomljene Young America ni bilo še na nobenem “bojišču”. Doslej je bilo izdelanih 61 jadrnic razreda AC. Zadnja je bila Cayardova America One (USA 61). Čeprav je do začetka Louis Vuiton Cupa le dobrega pol leta, še noben sindikat ni zaprosil za novo številko. Le-to lahko dobijo šele, ko položijo prve plasti laminatov v kalup. Kaže, da se bodo projektanti skoraj do zadnjega sklanjali “nad papirji”, medtem ko velik del ekip trenira na svojih ali od drugih sindikatov kupljenih jadrnicah s prejšnjega tekmovanja. Prada je takoj po zadnji regati pokala Amerike v Aucklandu odkupila obe jadrnici sindikata Amerika One, ki sta bili najhitrejši v vodah zaliva Hauraki, vključno s prelomljeno “banana boat”, ki je Eda Bairda izločila iz tekmovanja. Tako so se največ naučili. Poleg tega so imeli skoraj vsa leta svojo bazo v Aucklandu odprto in tam tudi opravili večji del treningov. Novozelandski Švicarji so dolgo trenirali z radikalno zasnovano Schummanovo jadrnico, ki je bila zelo hitra, a skoraj nevodljiva. Z dvema kobilicama, eno spredaj, drugo zadaj obe sta bili tudi krmili, so se pri nekaterih obratih okoli oznak dobesedno osmešili. Ali bodo Couttsovi Švicarji nadaljevali v tej smeri, se še ne ve. Zelo tihi so tudi v Connerjevem taboru. “Mister America's Cup” se je ponovno “oženil” z New York Yacht Clubom, projekt pa so zaupali Bruceu Farru, nedvomno najuspešnejšemu projektantu zadnjega desetletja, ki pa z jadrnicami razreda AC ni imel sreče. V dveh italijanskih taborih se nad projekti potijo Doug Peterson in Claudio Maletto (Prada) ter Giovanni Ceccarelli (Mascalzone Latino).