Drugi dan sva se vrnila na najin otok Havelock, ki je vsak dan pokasiral nekaj popotresnih sunkov. Pogovori so tekli o eni sami temi: kje in kako smo preživeli največjo katastrofo zadnjih nekaj deset let. Vsak je poskušal po zdravi kmečki pameti razložiti, kaj se je zgodilo, kako bi se morali odzvati in kaj narediti, če se stvar ponovi. Nihče več ni tožil zaradi opečenih ramen ali zaradi od komarjev požrtih nog. Nihče več ni bentil, ker je spet crknila pumpa in ni bilo vode za prhanje. Ponižno smo sedeli ob morju. Cigaretni dim se je valil po plaži. Vsak dan so se tla še nekajkrat stresla, a napetost je popuščala in potihoma smo začeli načrtovati novoletni žur. Tridesetega dopoldne sva se odpravila raziskovat poplavljene plaže in prišla do tabora Izraelcev, ki so se gnetli okrog satelitskega telefona. Starši so poslali v izvidnico predstavnika zavarovalnice, da poišče njihove otroke po otokih in jih s prvo ladjo pošlje domov.