Delovni del dneva se začne z vstajanjem ob sedmih zjutraj, uro kasneje so že na delovišču, v polni opremi in z orodjem, ki so jim ga deloma poklonili pokrovitelji, nekaj kosov pa je osebna last. Brigadirjem je skupno, da študirajo na mariborski univerzi, sicer pa so doma z različnih koncev Slovenije: Idrija, Prlekija, Prekmurje, Dobrna, Koroška, le Ljubljančana ni nobenega. »Povečini gre za veseljake, ki niso pretirano izbirčni pri hrani in so se sposobni zjutraj dvigniti z ležišča, čeprav so prejšnji večer morebiti nazdravljali pozno v noč,« je povedal vodja brigade, ki priznava, da je zaradi intenzivnega dogajanja povsem normalno, če po vrnitvi z delovne akcije najprej teden dni odspiš. Na vprašanje, ali delajo tudi ob nedeljah, je odgovoril z znano krilatico: »Nema odmora dok traje obnova!« A vendar si vsak dan znova popoldne privoščijo počitek. Četrt čez tretjo se prva skupina, ki je za delo poprijela nazadnje, z delovišča ob zgornjem toku Mirtoviškega potoka odpravi ob vodi navzdol. Z orodjem v rokah in ob vzklikih, kot denimo »Avtocesta Mirtoviški potok!«, ki so jim vreli iz ust namesto udarniških pesmi, so se v gosjem redu spuščali ob potoku. Člani skupine, ki je bila tisti večer odgovorna za ogenj, so poleg krampov in lopat nosili še vejevje za grmado. Nekaj jih je posedlo v kombi, tisti, ki jim delo še ni posrkalo vseh življenjskih moči, pa so se odločili za nekajminutno hojo do tabora. Tam jih je čakalo kosilo v kovinskem taborniškem posodju, ki je bilo tokrat nekaj posebnega, ker je eden od brigadirjev praznoval rojstni dan, kolegi so mu zapeli in ga osrečili s šaljivim darilom - ščetko za čiščenje WC-školjke. Dar je lahko rojstnodnevnik preskusil na kraju samem, saj so ob robu šotorišča stala kemična stranišča, voda za prhanje pa je bila napeljana iz Kolpe. O bolj sofisticiranih pridobitvah civilizacije, kot je elektrika, ni govora, zato si zvečer ob tabornem ognju pojejo sami, je povedal Zoran Kačičnik.