Lakšmanovo gostoljubje je bilo nasploh polno izvirnosti in predvsem neoporečno iskrenega prijateljstva. Smejoči se razbojnik s črno brado in z velikimi očmi, ki jih je rad poudarjal z bočenjem obrvi, je vedel, da sem bil prišel s skoraj polno čekovno knjižico in z namenom, da bi tisti denar pretopil v koristne predmete za preživele žrtve cunamija – vendar ni nikoli spraševal zase, saj se je dobro zavedal, da so nešteti izgubili več kot on in da je mnogim drugim neprimerno huje kot njemu. Zato – ali kar tako? – me je poskušal razvajati. Preden sem se zjutraj odpravil po obalnih krajih in po tistem, ko sem se v mraku vračal, zadihan od vročine in utrujen od obiskov, voženj z vlaki, avtobusi in gibčnimi motornimi trikolesniki, od neprebojno sladkih nasmehov lepotic za bančnimi pulti, od pogajanj z lenimi trgovci in prekladanj težkih zabojev, mi je za dobro jutro ali dober večer prinesel skodelico sladkanega čaja brez mleka ali pravkar odprt kokosov oreh (»To da moč in odganja mračne misli!«) in v bananin list zavito sladico z medom. Ali kar kakšno lepo školjko. Skrbel je za moje perilo in se razburjal, če je kdaj zmanjkalo vode za prhanje. Bil je izvrsten informator in organizator, našel mi je najbolj dobrosrčnega voznika tuktuka in mi poiskal rokodelce, ki so na moj račun zastonj postorili kakšno stvar na šolah, ki sem jih obiskoval in jim poskušal pomagati. Hitel je levo in desno, se mi opravičil, če je ustavil kakšnega zablodelega turista, da bi popravil izgovorjavo imen, ki jih je stresel iz rokava ob prišlekovi predstavitvi – spotoma pa tu in tam po sivi glavi ljubeče pobožal svojo mater, nežno ogovoril sramežljivega Sunila ali mi pokazal kakšno eksotično žival, kot so bili varani, nenavadne tropske ptice ali majhni, živahno z repovi potresavajoči glodalci. Vseskozi je bilo več kot očitno, da mi hoče brez poudarjanja in kakršnekoli vsiljivosti napraviti domačno ozračje. Vedel je, da bom z manjšo vsoto s svojega osebnega računa pomagal tudi njemu, za tovornjak peska in cementa ali za nekaj bogato ilustriranih knjig, vseeno, in to védenje ni z ničimer obremenilo najinega tovariško-prijateljskega razmerja.