vodna turbina, vrsta vodnega kolesa, ime izhaja iz latinskega izraza za zračni vrtinec. V prvih izvedbah okrog leta 1820 je voda, ki je prihajala po centralni navpični cevi, stekla po vodoravnih zakrivljenih ceveh ob straneh. V sodobnih turbinah ostaja princip sile, ki vrti turbino, še vedno nespremenjen, načini, na kak način speljati vodo, pa so precej različni. V Francisovi turbini voda vstopa v zakrivljeno spiralasto cev (v obliki polžje hišice). Vodilne lopatice usmerjajo vodni tok na konkavne lopatice na osrednjem rotorju (glej *hidroelektrarne). Po tem se tok umiri v osnem odtoku. Moč in hitrost vode določa lega vodilnih lopatic, kar pomeni, da voda vstopa pod pritiskom. Stroji, pri katerih pritisk prispeva h gonilni napetosti, se imenujejo reakcijske turbine. Pri impulznih turbinah, kot je Peltonova, pa so vodni tokovi na normalnem atmosferskem pritisku. Peltonovo turbino je leta 1880 v ZDA patentiral L. A. Pelton. Ima vedra v obliki žlice, v katera so usmerjeni vodni curki. Uporablja se pri hidroelektrarnah z velikim padcem (nad 250_m). Francisove turbine uporabljajo elektrarne s srednje visokim vodnim padcem, proizvajajo pa do 500_MW (milijonov wattov) moči, pri izkoristku, ki presega 90 odstotkov. Pri elektrarnah na *energijo plimovanja in pri drugih elektrarnah z nizkim vodnim padcem, pride najbolj do izraza Kaplanova turbina. Ta stroj z osnim pretokom vode ima to prednost, da je njegove lopatice vedno mogoče zavrteti v smeri največjega toka. (Glej tudi *vodno kolo.)