Zvone Batista IZGUBLJENA NOČ Stisnjen zrak v vratnih pogonih je zasikal in štiridelna stena se je zaprla. Avtobus, ki je vozil na dvanajst kilometrov oddaljeno železniško postajo, se je premaknil. Zapeljal je po ozki vaški poti, se izogibal lužam in kdaj pa kdaj treščil v katero, da je voda pljusknila na vse strani. Nina je s pogledom preletela tistih nekaj zasedenih sedežev. Našla ga je in nemo prisedla. Niki se ni niti ozrl. Molče je gledal pokrajino, ki je za avtobusom izginjala v zgodnjem večernem mraku. »Niki,« je nežno dahnila in ga prijela za roko. »Niki, še je čas, da si premisliš.« Molče jo je prijel za roko in ji jo odrinil. »Jaz naj si premislim?« Osorno jo je pogledal. »Zaradi tebe odhajam. Že zdavnaj si mi obljubila, da boš s tem delom prenehala in se bova preselila v mesto. Vidim, nisi mislila resno. Za nos si me vlekla. Moram reči, da to obvladaš. Le kako sem se mogel zaljubiti v gostilniško pevko? Uročila si me in me zvlekla v rovte. Leta tečejo, jaz pa zmrzujem na poštarskem motociklu. Vaškim mamkam nosim na tone reklam in včasih kako pismo. Diplomo sem obesil na klin, zdaj pa sesam prah po vaškem makadamu. Zakaj? Zaradi tebe. Da bi bil s teboj. In kaj najdem med pismi? Pismo, naslovljeno name. Vsebina: Vaša mala jo je dala Tonetu!« »Niki, ne bodi tako ljubosumen. Nič ni res, prisežem. Ljudje so hudobni. Ljubim te,« ga je rotila. »Ne izgovarjaj te plemenite besede, iz tvojih ust prihaja umazana. Sicer pa, saj je le beseda, ki jo neštetokrat ponavljaš v svojih popevkah, ne poznaš pa njenega pomena.« Pihal je od jeze. »Niki, samo danes še imamo koncert, Pri lipi. Samo še danes bom pela, potem pa zapustim ansambel.« »In Toneta?« »Nič nimam z njim. Samo enkrat me je poljubil, prijateljsko.«