Spodaj pri Fari se še tisto nekaj ravnega sveta, ki ga premore gornja Kolpska dolina, sicer obdana s prepadnimi stenami (Loška, Kuželjska), skrči le na prostor za ozko cesto in reko. Zadnja razširitev je pri Žagi, zatem pa se reka zaje v ozko sotesko. Od Radencev do meje Bele krajine pa se celo cesta umakne visoko nad dolino, le skromna stezica v pobočju še sledi reki. Že imena vrhov nad reko izdajajo, da so tod divji, samotni in prepadni predeli Volčja stena na naši strani, pa Kavranska (krokarjeva) in Orlova na hrvaški … Za Žago vse postane tako samotno, še reka, ki se poleti leno pretaka ob strmih bregovih, zašumi le ob skalnih jezovih, nekoč postavljenih za mline, žage in kovačije, in tam, kjer se v brzicah prelije čez kakšen naravni prag. Sediš na obraščenem mivkastem bregu; vse je tiho, sem in tja v vodo pljuskne kakšna živahna riba, nad rečno gladino se spreleti ptica, zatem spet vse umolkne. Nehote se v misel prikrade melanholična pesem o mlinaržci, kot jo poje tukajšnja skupina Prifarski muzikanti. Zeleno grmičje, mogočne vrbe in cvetoče vzpenjalke se ogledujejo v zrcalu vode, daleč nad strugo se sklanjajo ukrivljena debla. Odblesk sončnih žarkov nagajivo zaščemi v oči, morda le še veter, ki potegne po dolini, zašumi v mogočnih krošnjah dreves. Včasih neslišno, drugič spet z vriščem navdušenja in strahu pridrsi po reki kakšen kanu, kajak ali raft s pisano opravo potnikov na »palubi«. Četudi je reka videti krotka, pa rešilni jopiči in čelade sodijo k obvezni opremi tistih, ki jim ne zadostuje samo posedanje ob bregu Kolpe. Na nekaterih mestih je na obeh straneh reke prostora celo za kakšno hišo, tako denimo pri Spodnji Bilpi, kjer je zaselek na obeh straneh meje. Bilpa je pravzaprav kraški izvir, kjer izpod strme stene priteče reka Rinža prav tista, ki leno drsi skozi Kočevje in na kateri tako lepo cveto lokvanji. Le da je tu, petdeset metrov pred Kolpo, za Rinžo že neznana podzemeljska pot; več kot dvesto višinskih metrov in precej dolžinskih kilometrov je pretekla do sem. Njen kratek tok, niti sto metrov ga ni, pa je še vedno enak med mahovnatimi kamni in obrežjem neslišno spolzi v naročje večje sestre. Na drugi strani Kolpe je hrvaški zaselek Lamana Draga, od koder pokojnike še vedno v čolnu prepeljejo na našo stran, saj na oni ni ceste. Pozabljeni kraji; po pripovedki je bil tu na delu vrag iz Bilparske stene, ki je na oni strani polomil vse drevje (odtod »lamana«). Nekje na omenjenem kraju je bila tudi meja med nekdanjima gospostvoma Kostelskega in sosednje, Poljanske doline.