Kot imamo smolo spet za vikend ni nobene resne postaje, mislim kraja za pristati in iti v mesto. Prvi kraj je ob reki, junaško priplujemo vendar se hitro poberemo, samo bencin so šli tankat, Martin je itak plaval dalje. Na obali tulijo zvočniki, govorijo nekaj Strel sem Strel tja, narod nekaj gleda ladjo in škljoca z fotoaparati. Naredim par slik in gremo dalje kmalu ujamemo Marinov čoln in pozdravimo Valterja ki je dopoldnaski spremljevalec. Bliža se čas za kosilo, nekaj že diši iz kuhinje. Aldo je šel s čolnom na obalo, od elektronike ne dela nič, je zgleda generator pocrkal vse napajalce in je raje vse izklopil dokler ne stabilizirajo napajanja. Pač ni interneta, edina ki se sekira je Mateja, privleče Bgaina in seveda ona mora pod nujno neke maile pisat in brat, mi ostali žulimo pivo in čakamo kosilo. Bgain SAT je že v redu ampak zadeva stane preveč da bi s njo skypal ali pobiral spam pri 64 Kb za nekaj USA $ na minuto. Grem pogledat kakšen plan je za danes, kje bomo obstali zvečer. Kosilo. Popoldne se valimo naprej po reki, je kar toplo. Otoki zelenja plavajo z nami, kakšna ptica sedi med travo in zbeži ko smo preblizu. Nenadoma pridrvi čoln, speedboat s par možakarji. Pristanejo ob ladji za minuto, gredo naprej do Marina in čolna, se tam nekaj menijo in zginejo naprej. Mislil sem da so kakšni lokalni novinarji. Na ladji nastane nekak nemir, gledam kaj se grejo. Miguel pove da je bila policija, prišli so nas opozorit da je malo naprej hitri čoln s pirati oropal ladjo, da jih še iščejo in naj se raje umaknemo k bregu. Ustavimo plavanje in se poberemo na breg , tu je mesto Anuri. Par barak ob bregu, zgleda obupno za soboto zvečer. Vprašam če me čoln pelje do trgovine pa mi povejo da je naprej po vodi mesto in z menoj gre Criss ter Paulo ki vozi. Šok. Prekrasno jezero, črna voda, ptice krožijo, vidimo mrtvega delfina ki pluta po vodi, verjetno ga je zadel čoln. Črne ptice ga že načenjajo, še več jih kroži. Kupimo cigarete in par sladkarij, ostalega je polna ladja. Gremo nazaj na ladjo, krasen pogled po laguni. Povem na barki za delfina in Corry je takoj za fotkanje na laguni. Paulo spet pelje, po delfinu zagledamo na drevesu makake, opice ki se derejo in seveda hitro zbežijo na varno. Zavijemo ven iz struge na jezerce. Ugasnemo motor, Paulo začne oponašati zvoke kajmanov, če so kje se sigurno oglasijo. Nič. Vendar nepozabno okolje, trsje, črna voda. Kar predstavljam si kajmanske zveri tam med ločjem, piranje ki čakajo da pomolim roko v vodo, kače ki lezejo med ločjem, ptice ki bežijo. Pada noč, vrnemo se na ladjo, večerja. Na žaru se že pečejo kranjske klobase in veliki kosi ribe ki smo jo kupili pred dnevi. Diši slastno in tudi je. Malo čilija in klobasa se topi v ustih. Pa še sladica. Pivce. Dogovorimo se za povratek v mesto zvečer okoli 9h, je le sobota zvečer. Kot že poznamo te kraje mora biti kje na robu mesta odprt prostor kjer seka muzika. Naložimo se na čoln, ker je popolna tema namestimo mali žaromet na dve veliki akumulatorski škatli, luč nese kakih 200m, dovolj bo za nočni potep. Aldo junaško poskuša zagnati motor,nekaj zakašlja. Zaug, zaug rečem. Sem na kljunu ladje in odrinemo v noč. Ker približno vem kje je kanal, svetim naprej, da vidi Aldo kje peljati saj je popolna noč, samo v daljavi vidimo luč. Krožimo ob bregu proti mestu, končno pristanemo, zavežemo čoln in odtacamo po bregu do mesta. Malo na levo pa na desno, no glazba sama pove kam je treba. Menda je zgodaj, mladina prileze ven okoli polnoči. Mi se parkiramo na eni terasi, Antartica je ledena in prav sede. Runda, dve, tri možakar nabija na synth, pevec se trudi. Mladci oddrvijo naokoli na lov za mladenkami kot po navadi, z Aldom počakava di vidimo kako se stvari razvijajo. Nasproti se oglasijo močni zvočniki , luči vseh barv začnejo migati, zgleda da se začenja nočni spored. Začenja se parada deklet, menda jih je pet proti enemu fantu, najbrž je krivo vreme ali voda. Urejene so po zadnji modi za te kraje, tu ni Perujska beda.Mladci in mladenke se vozijo po dva, tri na motorju, vse se zbira točno kjer smo se udobno namestili. Plačamo tiste par realov in se premaknemo preko ceste, damo tiste tri reale za vstopnino. Presenečenje, začne se večerni party, bliže je Globalu, Fun Factoryju ali Gavioliju kot pa Brazilskim ritmom. Vse se napolni, pivo teče spet v potokih, Bob Sinclair prepeva o Dance Generation. V istih ritmih naprej, temperatura narašča, žeja je neusmiljena. Začuda mladi Brazilci obožujejo tudi elektro dance, vse poskakuje po plesišču. Matt in Corry imata s seboj piščalke, ki jih rabita na spremljevalnem čolnu ko Martin plava da ga opozarjata. Vzamem eno in začnem žvižgati, Gavioli se skrije. Uro dve, malo posedimo, glavo si pohladim kar na plesišču z pivom iz steklenice. Ja Brazilci so res face. Val navdušenja, nalivamo si povprek pivo in ponujamo cigarete. Mladenk do roba in še čez. Nobene napetosti, sproščeno rajanje pri 30 in čez stopinj, k sreči trije veliki ventilatorji zračijo plesišče ki je itak na pol odprto tako da se da preživeti. Ja, žeja ne odneha ampak dokler je pivo po pol Eura nas ne morejo odgnati s cenami. Neusmiljeno seka glazba tja do 3 ko se odločimo predčasno zapustiti zabavo, naroda je itak še množica. Nekateri smo že malce utrujeni, majico sem ožel že parkrat, vsakič je šel kakšen liter po tleh. Končno se zberemo, v miru popijemo še eno rundo in odtacamo proti čolnu. Začne se nepozabna dogodivščina povratka na ladjo. Nihče se ne zvrne v vodo ko se nalagamo, to je dober znak. Odrinem čoln, Aldo se trudi z motorjem, ostali navdušeno navijajo za motor da bi končno vžgal. Enkrat, dvakrat, trikrat pokašlja potem končno zaslišim znano ropotanje in zavijemo počasi na par kilometrov vode preko jezer in ločja. Tema popolna, samo naš žaromet reže meglice ki se pojavljajo nad vodo. Ups, osvetlim nekaj kar ima očitno oči kakih 15 cm narazen. Zasveti se, oči se potopijo v vodo. Naslednji. Torej so res tu po ločju, kakih 100 m od nas se potapljajo drug za drugim. Krik. Criss zatuli. Cmok v grlu.Panika, pa vendar je samo riba skočila proti svetlobi in direktno Crissu v naročje. Pa še ena, na koncu jih je devet. Več jih je skočilo samih noter kot jih je Matt poskušal ujeti s trnkom celo popoldne. Takole se pa da loviti, vse imajo po kakih 20 cm vendar jih zmečemo nazaj saj poskakujejo po čolnu in voda šprica po narodu. Ja. Moj spomin malo zataji pa tudi loči se ne najbolje kje moramo pluti. Sledimo ločju in obali, vem da je kanal na levi in počasi se valimo proti ladji, oči se še vedno potapljajo vse naokoli. Srečamo pirogo, možakar v popolni temi vesla proti mestu, verjetno ne prvič. Ribič, vrača se z lova. Tiho zdrsi piroga mimo nas,še vedno iščemo prehod med ločjem. Končno. Odpre se prehod in mimo crknjenega delfina odbrzimo do plavajočih hiš kjer je naša ladja. Ostali spijo, posadka binglja v spalnih mrežah, komarjev začuda ni. Uspemo pristati ob boku Cassiquiarja (zdaj vem kako je ime naši ladji), skočim ven in privežem čoln. Zasedemo mizo na palubi, vse je mirno, še ena pina colada za posladek in veke postanejo težke. Več kot uro smo se vlekli po jezeru, nepozabna avantura. Razvlečem mokre cunje po ladji, mogoče se bo dopoldne kaj posušilo. Lasje se mi lepijo od piva ampak raje grem ležat, zjutraj bo čas za vse ostalo. Valter spet jambra, noč bo kratka, ob 6 gre na čoln in na plavanje. Ja, težko je tukaj, ta ritem nas počasi zdeluje ampak sobota je le sobota, treba je izkoristiti priliko, prevečkrat smo spali ob bregu z bananami in samotno kočo. Ugasnem luč in hipoma me zmanjka.