Ajej, don´t panic sem torej vzel zares. Poskušal sem biti čimbolj miren, da bi me čimhitreje odneslo ven. In res, kmalu naju je tok izplunil mimo skal, potrebno je bilo narediti še par zavesljajev in bila sva zunaj. V gruči ostalih surferjev. To pa je zabavno, gneča takšna, voda šprica vse vse naokoli. Vsak je tako spreten in uren, da je kar naloga najti dober val, na katerega boš veslal samo ti. Stranski veter je pritisnil, nosil mi je v oči tisočere kapljic, ki so delovale kot osvežilo v tej vročini. Sicer je pa pogled čudovit. Sediš na deski in pet metrov od sebe gledaš artiste, kako delajo polne osmice s tako elegantnostjo, voda brzi okoli. Sem ter tja vidiš kakšnega, ki zaključi val z skokom in obratom v zraku za 360 stopinj. Čudovito. Prišel pa je čas tudi zame. Imel sem budno nadzorstvo, mojstra Paula, ki me je kontroliral, opazoval ter dajal komentarje: »Your legs are too far back« (noge imaš preveč nazaj). »You are ok for a Slovenian« ( v redu si za slovenca), se je še režal. Zajahal sem par valov, skušal sem kaj več iztisniti iz sebe, kakšen ostrejši zavoj. Imel sem kratko desko, s prirezanim repom, da bi hitreje napravil zavoj. To pa je pri meni izgledalo takole: Par zamahov, pride val, brž skočim na desko, se postavim gor, popravim pozicijo nog,