Pri Brinčevih so imeli vedno konje. Le ko je prišel k hiši traktor, jih je pred približno šestnajstimi leti oče prodal. A niso bili dolgo brez njih, saj si je Jože pred osmimi leti kupil prvo kobilo. Ne zaradi tega, ker bi jo potrebovali pri delu, ampak kot pove danes, zaradi tradicije. Potem je poskušal z različnimi konji. Imel je kobile za tekmovanje, pa se finančno ni izšlo, zato se je raje odločil za kmečke konje. Danes ima štiri toplokrvne, torej športne konje, ostalo pa so hladnokrvni. S slednjimi sicer ogrnejo kakšno njivo krompirja, drugače pa jih, ko je priložnost, uporablja v turistične namene. Sodeluje s turistično kmetijo Raztresenovih iz bližnjih Jankovičev, od koder pridejo turisti, ki se radi zapeljejo z zapravljivčkom, ki ga vlečejo njegovi kmečki konji. Športne kobile pa ima predvsem za naraščaj ter občasno tudi za jahanje. "Prepričan sem, da se počasi odpirajo možnosti za zaslužek s konji, predvsem v turizmu. Vendar je v Beli krajini to še precej v povojih. Zavedam se, da bi moral tudi sam bolj seznaniti turiste s svojo ponudbo, zlasti tiste, ki prihajajo poleti na kopanje k bližnji Kolpi. Morda bodo letos del reklame opravili tudi konji, ki se bodo čez dan pasli zunaj, saj sem vzel v najem dober hektar zemlje v bližini hiše. Razmišljam tudi, da bi nabavil ponija, ki bi pritegnil otroke, ti pa bi potem navdušili za jahanje ali vožnjo s konji tudi svoje starše," načrtuje Brinc.