Študija primera: ameriški podčastnik s kroničnim PTSD Vodni podčastnik M. C. je 43-letni belec z 22 – letnim stažem dela v vojski. Julija 1991 je poskušal z dežurnim častnikom umiriti vojaka, ko je vojak izvlekel pištolo, ustrelil M. C. v prsi in ubil častnika. M. C. je bil operiran in je dobro okreval. Pregled poškodb je pokazal, da je bil ranjen že trikrat in sicer v času njegovega dvakratnega služenja v Vietnamu. Leta 1969 je imel prestreljeno desno nogo, leta 1970 je dobil šrapnel v desno nogo in glavo, leta 1971 pa opekline desne roke in glave. Večjih bolezni ni imel, alkohol konzumira zmerno, kadi ne, na droge je negativen. Je posvojenec družine iz srednjega razreda, končal je srednjo šolo, po dveh letih fakultete pa je pustil šolo in se na začetku dvajsetih let zaposlil v vojski, »ker si je to od nekdaj želel«. Disciplinskih problemov ni imel ne prej ne v vojski, med služenjem pa je pridobil večje število priznanj in odlikovanj. V enem mesecu po operaciji se je zglasil pri zdravniku in opisal, da stalno razmišlja o incidentu, da nima apetita, da ima probleme z nespečnostjo in pogostim prebujanjem. Izjavil je, da »je vse skupaj podobno kot takrat, ko sem bil ustreljen v Vietnamu«. Videti je bil vznemirjen, kakšnih hujših znakov pa ni bilo opaziti. Dobil je diagnozo prilagoditvene motnje. Zdravnik mu je predpisal tablete, vendar jih je M. C. kmalu nehal jemati po lastni odločitvi. Čez pol leta se je zglasil na psihiatriji, s simptomi depresije, nespečnosti, močno se je zredil, bil je brez energije ali iniciative, vznemirjen, prestrašen, omenjal je pogoste izbruhe jeze ali joka. Imel je znižano zaupanje v samega sebe, umaknil se je od družbe in težko se je kontroliral. Razgovor je razkril, da je v Vietnamu prisostvoval smrti sovojakov in prijateljev, vendar pravi, da zaradi tega ni imel posledic. Povedal pa je, da je imel po prihodu težave z napetostjo; hitro se je vznemiril in imel izbruhe jeze, težave s koncentracijo, probleme s spanjem, nespečnostjo ali zbujanjem. Imel je ponavljajoče nočne more o bojih in zasedah. Strah ga je bilo hrupa ali ponovne vožnje s helikopterjem. Takrat je obiskal zdravnika, vendar je dobil le tablete proti nespečnosti. Simptomi so se skozi leta počasi umirili, čeprav so se mu nočne more še kar pojavljale tudi pozneje. Pravi, da so bili takrat simptomi še hujši kakor sedaj. Med razgovori je bil prestrašen in je jokal. Sedaj je dobil diagnozo PTSD. Dobil je zdravila, ki jih je spet kmalu nehal jemati, tudi na terapije ni želel hoditi. Pri psihiatru se je pojavil zopet okrog prve obletnice strelskega incidenta. Povedal je, da se ne more znebiti spomina na dogodek in da ga preganja v nočnih morah; zopet navaja nespečnost, izogiba se situacijam, ki bi ga spomnile na dogodek, je razdražljiv z občasno eksplozivno jezo, težko se koncentrira in razmišlja o smrti. Med razgovorom je bil nemiren, prestrašen, zaprt vase in jokav. Zelo težko je povedal, kaj se mu dogaja. Izrazil je tudi strah, »da se mu meša« in da ne želi, da bi ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Diagnoza PTSD je bila potrjena, dobil je še nekaj drugih zdravil. Ob obletnici so se simptomi še poslabšali, nato pa so zdravila malo izboljšala spanec in znižala strah. Po dveh mesecih je poročal, da se počuti bolje, da ga je manj strah, da se ima bolj pod kontrolo in da boljše spi. Poslabšalo pa se mu je med vikendi. Kljub nekaterim izboljšavam je večina simptomov ostala, zbujal se je 2-3 krat na noč in je svoje delo opravljal s težavo, zato je bil predlagan medicinski komisiji za odpust iz vojske. Po odhodu iz vojske je šel opravljati delo v tujino, kjer so se mu težave pri delu in počutju nadaljevale.