Odločitvi občine so se najprej in edini na glas uprli nekateri stanovalci Stare Ljubljane, ki so občini očitali, da nepremišljeno zapravlja denar, da bi morala najprej izboljšati razmere v jedru, denimo popraviti vodovodno omrežje, ublažiti prometni kaos, zagotoviti večjo protipotresno varnost ... Navsezadnje na grad že vodi ničkoliko poti, na grajski grič se je mogoče pripeljati s kolesom, avtomobilom, avtobusom ... in pripešačiti. Lotili so se celo zbiranja podpisov volivcev za vložitev zahteve za razpis referenduma, s katerim bi preprečili gradnjo vzpenjače, a so zamudili rok za oddajo zbranih podpisov. O upravičenosti naložbe so občasno podvomili tudi v nekaterih medijih - nazadnje (po junijski objavi ponudb, ki sta prispeli na drugi razpis) ob namigovanjih, da bi utegnila biti vzpenjača predvsem predvolilni sladkorček zdajšnje ljubljanske županje, ki bo jeseni vnovič kandidirala za častitljivi stolček. Ali pa vsaj še en njen pečat mestu, če bo morala županovanje prepustiti komu drugemu. V žarišču sta se junija znašli zlasti dve vprašanji: ali Ljubljana sploh potrebuje vzpenjačo oziroma čemu zapravlja občina denar zanjo, ko pa jo čaka še vrsta nujnejših naložb, in zakaj se je odločila za tirno vzpenjačo in ne za dvigalo, ki naj bi bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov neprimerno cenejše. Prah se je sicer dvignil okoli zneskov, ki sta ju za svoje delo zahtevala ponudnika, švicarska Garaventa (623,4 milijona tolarjev) in trboveljski Rudis v duetu s francosko družbo Pomagalski (566,6 milijona tolarjev), čeravno je bila predvidena vrednost naložbe tedaj že znana.