Dogajanja okoli zakonskega udejanjanja verske svobode se je pri nas pričelo poudarjeno izpostavljati pred sprejemom zakona o verski svobodi. Religiozno opredeljeni nosilci oblasti so se pričeli zavedati, da je treba prekiniti neformalno religiozno delovanje uradništva. Mimo ustave, brez zakonskega izhodišča. Leta 2007 so sprejeli zakon in s tem nekako legalizacijo že predhodno sprejetih odločb in sklepov njihovega udejanjenja. Bili smo priče, da je zakon po izdaji pospremila vloga opozicije za razveljavitev na Ustavno sodišče. Za povod določila in dvoumnosti posameznih členov zakona, ki omogočajo prilagajanje ideološkim potrebam, mimo ustavnih okvirov. Tudi tedaj smo se soočali z vodjem vladnega urada za verske skupnosti, apologetom RKC, dr. Čeparjem. Državljanom Slovenije, ki si je delovno mesto prisvojil za uveljavljanje lastne verske opredelitve. Soočali smo se, da je postal velika ovira vpisa verskih skupnosti v uradni seznam religioznih skupnosti RS. Na njihove zahteve se celo ni odzival. In to že pred sprejemom navedenega zakona. V tej vladi dodatno s pridobljenim pogumom ob naslonjenosti na ministra, malteškega viteza, nosilnega apologeta RKC v vladi. Soavtorja zakona pri uveljavljanju dominantnosti Cerkve mimo določil Ustave. Pravnika z najvišjo strokovno izobrazbo.