Gospod Pušnik mi je v reagiranju na moj prispevek v Delu 4. junija 2004 pod istim naslovom 9. junija 2004 priznal, da sem zapisal zanimiv članek in da se strinja z mojimi ugotovitvami o stanju demokracije v naši družbi. Vesel sem te njegove uvodne vljudnosti čeprav se v nadaljevanju z menoj ne strinja. Obžalujem le, da se je mojega pisanja lotil s sumničenjem, da sem pisal po naročilu Foruma 21 in da me brez vsake zveze spravlja v zvezo z vsem, kar je napletel o zgodovini Sabotina. Piše in polemizira o tistem, kar v svojem prispevku sploh nisem zapisal. Ne bi me presenetilo če bi se ujezil in terjal, da natančneje opredelim mojo misel o potrebnih spremembah v delovanju našega političnega sistema. Namesto tega se je mojega razmišljanja lotil očitno obremenjen z neko strankarsko in ideološko pripadnostjo. Izognil se je stvarni razpravi o problemih naše demokracije. V vlogi učitelja, ki zares spominja na vlogo nezmotljivega voditelja, podučuje o nevarnosti korupcije, klientelizma, o referendumskem odločanju in o vlogi opozicije v parlamentu. V svojem prispevku o tem sploh nisem pisal. Gre za preveč resna vprašanja in vsako posebej bi terjalo posebno razpravo. Kritično sem se izrekel le o tem, da bučne razprave in seštevanje afer v državnem zboru ne bodo ničesar rešile. Prepričan sem namreč, da aferaški način obravnavanja resnih vprašanj korupcije in klientelizma ne more biti prava pot za njihovo razreševanje.