Dr. Danilo Türk: Tu imamo več vidikov. Najprej, ni res, da posvetovanj ne bi bilo, posvetovanja so bila. Tudi sam sem na nekaterih sodeloval. Posebej bi opozoril, da je sredi maja bilo doseženo soglasje velike večine strank, ne čisto vseh, ampak velike večine glede slovenskih amandmajev na prvi Rehnov osnutek, ki je imel prvo verzijo arbitraže. Verjamem, da so nekatere stranke pristale na ta sporazum, na to soglasje, da podprejo amandmaje, v prepričanju, da Rehn amandmajev ne bo sprejel. Zgodilo se je to, kar sem napovedoval, da smiselni smotrni amandmaji imajo priložnost in Rehn jih je sprejel. Seveda, takrat je to soglasje obstajalo, v kasnejših fazah je bilo, praksa je bila raznovrstna, recimo, jasno, z novo premierko se je moral predsednik vlade Pahor sestati sam, morala sta vzpostaviti dialog, morala sta vzpostaviti zaupanje, to je bilo tisto kratko obdobje tihe diplomacije tam od konca julija do začetka septembra, in razumljivo, tisto je bilo potrebno zaradi vzpostavitve zaupanja. Potem se je proces nadaljeval in je bil zelo transparenten. Tisto, kar pa seveda moramo tudi razumeti, je to, da je pri nas opozicija izredno aktivna, in ne samo v tem, ampak nasploh nastopa s stališča, kot da bi nekako opozicijskim strankam pripadala pravica veta. To razlikovanje med neko legitimno vlogo opozicije v iskanju skupnega imenovalca in vztrajanjem opozicije na stališčih, ki v bistvu pomenijo vztrajanje na pravici veta, to razlikovanje je treba vzpostavit. Želel bi, da v prihodnje ne bi prihajalo do takega zavzemanja stališč, ki bi bila preračuna na zagotavljanje pravice veta opoziciji. Ker potem vlada ne more opravljati svojih odgovornosti. Pri nas pa odgovornosti za odločanje pripadajo vladi in vlada jih mora nosit. Seveda je dobro, če ima širši politični konsenz oziroma širšo politično podporo, ampak tudi, če jo ima, je odgovornost na strani vlade.