»V kontekstu Strategije kmetijstva, ki jo MKGP pripravlja prav v letošnjem letu, se je zato nujno vprašati o tem,« nadaljuje ITR, »kakšno kmetijstvo si želimo. Kakšno kmetijstvo bo v Sloveniji dejansko trajnostno, kakšne spremembe v kmetovanju bodo potrebne za to in kakšna je vloga čebel in biotske raznovrstnosti nasploh. Sedaj običajni način pridelave koruze je izrazito netrajnosten: brez kolobarja, kar pomeni mnogo večjo izpostavljenost škodljivcem in boleznim ter slabšanje kakovosti tal, neredko tudi brez ali s premalo povezave z živinorejo. To onemogoča recikliranje hranil in obremenjuje okolje ali pa ima v povezavi s pretirano intenzivno živinorejo podobne posledice. Če bomo taka gibanja ohranjali, bo to ob podnebnih spremembah vodilo v vse večje težave, ki jih bodo pridelovalci skušali kratkoročno (a ob tveganju dolgotrajnih okoljskih, gospodarskih in družbenih posledic) reševati z gensko spremenjeno koruzo,« meni Inštitut za trajnostni razvoj, ki ga vodi Anamarija Slabe. Ta poziva MKGP, da ta sporni primer vzame tako kot konkretno težavo, tudi kot primer izzivov, na katere mora skušati najti odgovore Strategija kmetijstva. V njej ne smejo prevladati kratkoročni interesi posameznih interesnih skupin, temveč mora ponuditi vizijo trajnostnega kmetijstva v Sloveniji in poti do njene uresničitve.