Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je Dalí s pomočjo Coco Chanel zatekel v Ameriko. Tokrat ni bil prvič na drugi strani Atlantika: v New York je prispel že leta 1934. In plovbe na krovu parnika Champlain zlepa ni pozabil. Ves čas je bil namreč otrpel od strahu, zgrožen ob misli, da ga samo tanka kovinska lupina loči od globin. Žena Gala ga je morala tako rekoč med vso plovbo tolažiti in miriti. K sreči je z njima potovala gospa Caresse Crosby, ki je slikarju vlivala pogum. Obletavala ga je takšna groza, da si reševalnega jopiča ni nadel samo takrat, kadar se je z ženo šel sprehajat po krovu, temveč ga je imel na sebi tudi med počitkom v tesni kabini. (Gospa Crosbyjeva je bila sicer znamenita oseba, lepotica, katere so se v Parizu spominjali po plesu v maskah, na katerem je nastopila kot lady Godiva.) Dalíju je pošteno odleglo, ko je parnik zaplul mimo Kipa svobode. Gotovo mu je tudi prijalo, ker je vedel, da ga v New Yorku nestrpno pričakujejo. Predvsem zaradi vznemirljivih dogajanj v Evropi - Hitler je v Nemčiji vse bolj dvigal glavo - poleg tega pa tudi zato, ker so veliko slišali o tem čudaku. Dovolj je bil že pogled v njegov kovček za vzorce, ki jih je tovoril s sabo: naj omenimo samo zmehčane ure in majhne vzdigovalce ohlapnih vek, namenjene za aristokrate; med slikami, ki jih je pokazal fotografom pa je bil recimo realistični portret Gale z jagnječjima zarebrnicama na ramah … Prepustimo zdaj katalonskega umetnika newyorškim novinarjem in se podrobneje seznanimo z njegovo ženo Galo.