Carlo Petrini ali Carlin, kot mu pravijo sojedci, se sicer najraje mudi v rodnemu Piemontu, od časa do časa pa pride vlivat pogum tudi polžem po svetu. Konec junija se je čelnik Slow Fooda mudil na protokolarnem obisku v Istri in, kasneje, v Dalmaciji, kamor ga je povabil guverner hrvaškega Slow Fooda, Mladen Vukmir. Petrinijev delovni dan - gre za dobrodušnega, ležerno oblečenega štiridesetletnika z za jedca primerno okroglino v spodnjih predelih - se je tokrat začel s pladnjem pršuta in refoškom pri Treh lovcih v Šmarjah, kjer ga je čakala slovenska delegacija, Aleš Kristančič, Igor Jakomin in Toni Gomišček. Petrini, ki se je nato odpravil v Poreč, kjer je izmenjal državniške poklone z namestnikom poreškega župana, je popoldne malical ostrige in dondole v gostilni Viking v Limskem kanalu in jih zalival z zanimivim, penečim se Peršurićevim Misalom, s slowfoodarsko druščino prihrumel v jamo Baredine, na koncu pa se je za skoraj deset ur utaboril v gostilni Hrast, kjer se je krščevalo novoustanovljeno poreško omizje. Prevejani sladokusec, ki zmore potolažiti užaljeno gostilničarsko srce in spesniti prigodni haiku o kupi vina, je pravzaprav največji reklamni adut Slow Fooda. Saj se je, obsijana z njegovo auro, slow večerja prevesila v slow pokušino Kristančičevih in poreških vin, ta pa v s kulturnim sporedom pospremljeno slow ponočevanje, ki so ga Petrini, Gomišček in poreški simpatizer gibanja Drago Orlić popestrili z Internacionalo, Petrini in Kristančič pa dokončala z zaobljubo, da se čim prej in na slepo med sabo pomerijo izbrana slovenska in italijanska vina, zmagovalec pa odnese domov 48 arhivskih steklenic. To je pravi duh Slow Fooda! No, resnici na ljubo, s Petrinijem smo se pogovarjali veliko pred nevarno stavo, tam nekje med pršutom in ostrigami.