»S kondicijo sva imela še najmanj težav,« se spominja Barbara. »Najtežje je bilo takrat, ko sva obtičala v sipini in ni šlo ne naprej in ne nazaj. Enkrat naju je rešil kamion, ki je pripeljal mimo, drugič spet sreča. Pri tem je najpomembnejša psihična priprava. Odločen moraš biti, da boš prišel na cilj, in tej odločitvi mora biti podrejeno vse drugo. Bili so trenutki, ko bi se najraje ulegla na sipino, zaspala za tri dni in bilo bi mi vseeno, ali me kdo še kdaj reši ali ne. V takih trenutkih sva spodbujala drug drugega in si vlivala pogum.«