Strinjam se z obema. Vsekakor je potreben pogum, nehote se poskušaš enačiti z velikanom, ki ga prevajaš. Zase priznam, da sem na začetku čutila pravo strahospoštovanje pred tem velikim avtorjem in besedilom, a hkrati me je privlačil tudi neubranljiv izziv, še zlasti, ko mi je Aleš Berger po prvih desetih prevedenih verzih vlil poguma (kot veste, je dobrih 3000 verzov, s povzetki vsebine povezanih v celoto, izšlo 1995 pri Mladinski knjigi v zbirki Klasiki Kondorja). Zdaj je izšel skupaj s prvim delom celoten drugi del Fausta. Zakaj ga Slovenci toliko časa nismo imeli? Bolj za šalo kot zares bom citirala iz knjige Lojzeta Krakarja Goethe pri Slovencih, kjer je na strani 145 citat iz pisma, ki ga je klasični filolog Valentin Mandelc (1837-1872) poslal Levstiku in v katerem nam sporoča o svojem prevajanju Fausta: »Poslovenil sem že predlanskim Goethejevega Fausta. Se vé, da le prvi del, ker za drugega bi bilo bolje, ko bi ga Goethe ne bil nikoli spisal, tak je v svoji celoti ...« In dalje: »Zato še tudi nikdar nihče, kolikor je meni znano, ni tako zabredel, da bi prevajal drugi del na svoj jezik.«