Angleži so zelo resno mislili, ko so na nedavnem sestanku finančnih ministrov noro bogatih držav predlagali, da bi odpisali dolgove najrevnejšim državam. Je bilo nekaj zlobnežev, ki so rekli, da tega denarja v nobenem primeru ne bi videli in je to navadno zlagano samarijanstvo, ampak slišalo se je pa lepo. Dokler niso Američani zarohneli: Naj plačajo, četudi crknejo! Američanov pa ni dobro vleči za rep, takoj bodo sprožili še vojno z Iranom in potem bodo mladi Angleži morali s puško še iranske ajatole demokracije učiti. Pa so se domislili Angleži, kako bi drugače pomagali revežem s svetovnega roba. Ne daj revežem ribe, ampak jih nauči ribo ujeti, je nekoč v trenutku intelektualnega prebliska dejal neki kitajski mandarin (najbrž tudi ameriškega rodu), zato so britanski modreci sklenili dvigniti izobrazbeno raven v državah, ki jim dolgujejo goro denarja, univerzitetno izobraženi pa bodo pomagali k razvoju in napredku svojih držav, države bodo bogatejše in potem bodo plačale svoje dolgove. Ker pa univerze v čezmorskih državah spominjajo na sirotišnice, v katerih se ne da izučiti niti za spodobnega vodoinštalaterja, so sklenili Britanci na stežaj odpreti vrata svojih slavnih univerz in nanje naseliti dodatnih 35.000 študentov, katerih že barva kože kaže, da nimajo korenin v Yorkshiru in da niso potomci Robina Hooda. Pridite, pridite, dragi revni študentje, tukaj vas čaka izjemno in v svetu cenjeno angleško znanje, a ne pozabite prinesti po 15.000 funtov! Veste, tudi angleške univerze morajo živeti, sicer bodo kmalu revne in nekakovostne kot tiste vaše v Slonokoščeni obali ali od koderkoli ste že. Od teh angleških študentov se pač ne da več živeti, kajti njim ne smemo zaračunati več kot 3.000 funtov letne šolnine. Tako je govoril Blair in se s skrivnostnim nasmehom Mone Lize odpravil na majske volitve. Toda denar, prisegajo rektorji univerz pri križu svetega Jurija, ni najpomembnejša stvar. Častna pionirska! Nam je bolj do tega, da bo z britanskimi študenti sedelo čim več čezmorcev, da se bodo naučili strpnosti, empatije, medrasne in medcivilizacijske ljubezni, če pa lahko ob tem tuji bodoči intelektualci s 15.000 funti na leto pripomorejo h kakovostnejšemu študiju domačih revežev, bomo pač toliko bolj veseli. Mi njim znanje in rasno strpnost, oni nam denar! Pošteno? Pošteno! Najboljši neangleški in neevropski študentje bodo za nagrado lahko ostali v Angliji, čakata jih dobra služba in še sedež v častni loži v Wimbledonu, študijski pofl pa marš nazaj v Gvinejo Bissau, pa naj tam tržijo svojo oxfordsko lenobo