Prvič se je zgodilo na Havajih. Skupini drznežev se je uspelo obdržati na vrhu vala, v peni, ki jim je segala čez glavo. To so bili kakšne štiri in pol, morda dobrih pet metrov visoki valovi. Da si prilezel tja gor, jih je bilo treba nekako preslepiti, preučiti morje, razumeti, kako valovi nastajajo, in jih ukaniti. Dobri valovi prihajajo redno, v razmikih, eden na vsake tri, štiri ali pet valov, odvisno od kraja in razmer. Dober val je lahko prepoznati. Najprej raste in se vzpenja, dokler ni navpičen, nato se zruši na obalo. Nanj vplivajo plimovanje, v odvisnosti od katerega tok vleče proti obali ali od nje, in drugi dejavniki, kot sta veter in globina vode. Ritem ustvarja naravna ura. Končno pride pravi val. Na začetku je le majhna izboklina na gladini, ki se na videz komaj premika. Nato začne rasti. Ujeti ga moraš v pravem trenutku, ne sekundo prezgodaj in ne sekundo prepozno. Ko si na vrhu, se zaveš, da si krhek kot steklo. Moč vala je strašljiva. Občutiš navdušenje, včasih te kar preplavi. Toda ko se naučiš obvladati val, ti postane vse, najboljši prijatelj in življenjska energija. Da ti občutek, da si živ. Izkušnja na vrhu vala pomeni, da znaš držati ravnotežje. Pod belo peno v modri globini leži utripajoča sila morja. Se ji prepustimo, da nas nosi in obrača po svoji volji? Vprašanje, ki se ponavlja tako v športu kot v življenju. Toda težje od tega je obvladati uspeh. Kolikokrat v življenju me je val zgrabil in vrgel s sebe, ravno ko sem mislila, da imam vse v oblasti? Če me spomin ne vara, samo enkrat. Ko sem si na olimpijskih igrah v Sydneyju priborila zlato odličje, se vrnila domov v Italijo in na trgu v Grossetu zagledala množico ljudi, ki so me pričakali z glasbo in konfeti, jokali in se mi zahvaljevali. Takrat sem se zlomila in zajokala še sama.