Vzor za vladarjev harem s stotinami suženj, ki so jih stražili evnuhi, so bile »ženske hiše« perzijskih Sasanidov, katerih dvorno kulturo so prevzeli islamski zavojevalci. Tako se močno čutno obarvani opisi raja v Koranu berejo, kot da bi jih navdihnile pripovedi o pravljičnih dvorih perzijskih velikih kraljev in njihovih »ženskih hišah«. Kot nebeško plačilo za bogu všečno življenje so vernim moškim obljubljali hurije, device, ljubke in erotične lepotice, ki ne morejo nikoli izgubiti nedolžnosti, voljna bitja, ustvarjena le za telesno in duševno ugodje moškemu. Sužnje, ki so živele v ustrezno imenovani »palači večne blaženosti« Haruna al-Rašida (786-809) v Bagdadu ali stoletja pozneje v »hišah sreče« osmanskih vladarjev v Carigradu, pa razumljivo niso ustrezale idealnim opisom ponižnih hurij, ki le dajejo in ničesar ne zahtevajo. Kot žene in priležnice kalifov in sultanov so za kulisami pogosto imele kar velik vpliv, moč sultanove matere pa je postala naravnost prislovična. Celo z vojsko evnuhov, ki so varovali palačo, vladarji niso mogli doseči, da bi politiko zadržali pred haremskimi zidovi. Evnuhi so bili šiv med notranjostjo in zunanjostjo in so bili določeni predvsem za sle politikov in vojaških poveljnikov, ki so hoteli izrabiti vpliv vladarju najbližjih žena. Tako so boji med političnimi frakcijami v državi skoraj redno segali globoko v harem.