Ni znano, kakšne naloge je Rokselana opravljala v času, ko je bila še članica sultanovega osebnega spremstva.. Kakorkoli že je morala tako izstopati, da jo je vladar opazil, kar je bilo za izkušene voditeljice sultanovega spremstva prepričljivo znamenje, da bo Sulejman to gözdo »v vladarjevih očeh opaženo« - kmalu izbral za svojo posteljo in mlado žensko so začele psihično in fizično pripravljati za to nadvse odgovorno nalogo. Tako se je začela - če smemo verjeti kronikam - ljubezenska zgodba, ki ji v zgodovini osmanske vladarske hiše ni podobne. Rokselana je zanosila, sultan jo je imenoval za svojo drugo kadin in po rojstvu prvega sina mu je v naglem zaporedju rodila še štiri otroke. Namig na izjemen vpliv Rokselane nam ustvarja ime, ki ga je dobila, ko se je priključila vladarjevemu haremu. Medtem ko so haremskim sužnjam običajno podelili poetična, nesmiselna domišljijska imena kot »V srce izvezena« ali »Pomladna vrtnica«, so Rokselano krstili za Hürem, »Smehljajočo se«, kar daje sklepati na njen samozavesten in prekipevajoč značaj. Modro se je prilagajala sultanovim nagnjenjem in navdušenjem za govorništvo in poezijo. Sultana je, tako pripovedujejo, njegova kadin Hürem tako prevzela, da je vse druge najlepše sužnje odpustil iz svojega spremstva in jih poročil z osmanskimi dostojanstveniki. Naposled to niti ni tako nenavadno. Po pravilu so sužnje v vladarjevi palači po izteku določene delovne dobe - ta je za svetlopolte sužnje na začetku 19. stoletja bila devet let - na njihovo lastno željo odpustili in poročili, pri čemer je sultan prevzel vlogo tasta, nevestinega očeta. Nenavadno pa je, da je sultan po Rokselani zanemaril vse svoje druge žene. Zveza med Rokselano in Sulejmanom je trajala že več let, ko je kadin Hürem sultana pregovorila, da jo je osvobodil njenega suženjskega stana. Brž ko je to dosegla, mu je kot osvobojenka odrekla svojo naklonjenost in začela nanj pritiskati, naj jo imenuje za svojo zakonito ženo. To je bila nadvse pogumna zahteva. Več desetletij je za osmanske vladarje veljalo, da so se poročali le s princesami tujih vladarskih hiš in čeprav so takšne politično navdihnjene zakonske zveze medtem z regionalno prevlado osmanskega cesarstva postale nepotrebne, s formalnimi poro-