mučila skrb za lastno usodo in za usodo njenih sinov po sultanovi smrti ter za visoko ceno, ki jo bo morala plačati za svoj zdajšnji izpostavljeni položaj matere številnih princev. V času Sulejmana II. Veličastnega (1520-1566) se je osmansko cesarstvo še vedno nenehno širilo. Množice suženj (natančneje: belih suženj) so kot vojni plen prihajale na veliki carigrajski trg sužnjev. In tu je sultanov komornik Ibrahim paša nekega dne kupil mlado sužnjo, ki je pozneje na zahodu zaradi svojega domnevnega izvora zaslovela kot Rokselana, »Rusinja«. Ibrahima pašo je z gospodarjem vezalo dolgoletno prijateljstvo in storil je to, kar je bilo tedaj med velikaši cesarstva nekaj vsakdanjega: svojemu vladarju je v dokaz privrženosti podaril privlačno sužnjo. Rokselana se je tako znašla v sultanovem osebnem spremstvu, kjer je več deset drugih mladih suženj po neopaznih navodilih starejših »poveljnic« skrbelo za sultanovo dobro počutje. Sultanovi palači pripadajoči harem s svojo zasedbo nekaj sto žensk in deklet niti ni bil posebno obsežen. Sulejman je bil še mlad in na vojnih pohodih je sam vodil osmansko armado, da mu je ostajalo le malo časa za družinsko življenje v Carigradu. In tako se je zgodilo, da je eno izmed dotedanjih osebnih suženj imenoval za kadin. Kadin v prevodu kratko malo ne pomeni nič drugega kot ženska, vendar so kadine v vladarjevem haremu zavzemale uradni položaj sultanovih žena. Po islamskem zakonskem pravu so sultani praviloma štiri svoje sužnje imenovali za kadine, ki so po tem, v kakšnem zaporedju jih je