Tokratne predsedniške volitve so prav gotovo pokazale več, kot samo prepričevanje predsedniških kandidatov za prevzem prestižne državniške funkcije. Tudi javnomnenjske raziskave so tokrat zgrešile, saj so skoraj vse favorizirale koalicijskega kandidata. In kaj nam povedo rezultati volitev: nizka udeležba in presenetljivi rezultati? Predvsem pa to, da so volivci po treh letih vladanja sedanje koalicije spoznali, da so bile »demokracija in spremembe«, ki jih je napovedala koalicija, ko je bila še v opoziciji, zgolj puhlica, ki jim je med drugim pomagala prevzeti oblast. Kajti aroganca in diktat sedanje vlade in ministrov presega vse meje tolerance in demokracije, saj apriori ne sprejema nobenega drugačnega predloga, da o kakšnem konsenzu sploh ne govorimo. Poglejmo kar nekaj primerov: minister za zdravje je naše zdravstvo pripeljal (z neko nikjer verificirano reformo brez strategije in s posiljevanjem privatizacije) v primerjavi po urejenosti z državami EU s prestižnih vodilnih mest na kar 21. mesto. Minister za visoko šolstvo je pohodil celotno vodstvo slovenskih univerz, fakultet in študijskih organizacij, da bi uveljavil le strategijo koalicijske oblasti. Enako strategijo uvaja tudi minister za šolstvo in šport, ki poleg tega potiska šolo nazaj v klerikalne vode in nenazadnje zapostavlja enake možnosti izobraževanja naši mladini. Desettisočim učiteljev in stroki ne dovoli do besede in sodelovanja pri strateških odločitvah. Ni treba posebej omenjati, saj je splošno znano, da je sedanja oblast zamenjala vse vodilne in vodstvene delavce na vseh področjih (številke gredo v tisoče) z motivacijo »samo da je naš«. Tako pač enormno povečuje in gmotno stimulira svoje kadre (NS, uprave, direktorji …), z davčno politiko pa še posebej omogoča peščici lastnikov kapitala še večje prisvajanje rezultatov dela (menedžerski odkupi …). Vlada se hvali z visoko rastjo BDP, ki pa je v glavnem rezultat dvakratno povečanega dolga države in odprodaje »družinske srebrnine«, od tega pa, razen podražitev, delavci nimajo nič. Dolg pa bodo tako odplačevale naslednje generacije. Najbolj zapostavljena pa je mlada generacija, saj nima nobene možnosti, da bi uveljavljala svoje interese. To poskušajo samo posamezni podmladki v političnih organizacijah in še to le s populističnimi metodami krovnih organizacij, kar pa seveda zdaleč ne predstavlja volje in potrebe, predvsem pa enotnosti mlade generacije, ki predstavlja preko 15 odstotkov slovenske populacije in za katero radi rečemo, da je naša bodočnost. Sicer pa so tudi rezultat volitev že nekaj časa nakazovale padajoče ocene vladajoči koaliciji.