Usodna napaka Mesec dni po sporočilu ministra Tomšiča, 3. septembra 1990, je bila s strani Vidmarjeve vlade storjena usodna napaka: mestna vlada je kar na lepem prodala SKB banki vseh preostalih 9,8 milijona obveznic s 15-odstotnim popustom. In to kljub temu, da se je republiška vlada odrekla naložbi, da za sanacijo ni bil izdelan investicijski program in da mestna vlada ni imela zagotovljenega preostalega denarja za naložbo. Šlo je za predčasno vnovčitev obveznic, okoli katere so se 7. novembra letos tudi sukala zaslišanja na preiskovalni komisiji. Nihče od mestnih veljakov, ne Vidmar, ne Keržan, ne Kovačič, niso vedeli, zakaj je do vnovčitve prišlo. Najdlje je šel pri odgovoru Keržan, ko je dejal, da je pokojni mestni minister za finance Šebenik na eni od poletnih sej leta 1990 omenil, da je mesto podedovalo okoli 200 milijonov SIT dolgov, predvsem zaradi gradnje ljubljanskega Gradu, in predlagal, da naj bi se namenski denar iz obveznic preusmeril za poplačilo dolgov.