Odločitev slovenske vlade o prodaji največje slovenske banke, ki s svojo močjo obvladuje pretežni del naših finančnih zmogljivosti, tujemu kapitalu (sedanji dogovor o prodaji tretjinskega deleža je v bistvu samo začasen odlog prevzema večinskega) je sicer le formalni zaključek procesa, ki je tekel že dalj časa. Dejansko predstavlja doslej najpomembnejši mejnik in razpotje v razvoju naše državnosti od ustanovitve naše lastne države. Po svoji daljnosežnosti pomeni poseg in v določeni meri celo revizijo predstav in pričakovanj, ki so bili vezani na njeno ustanovitev. Če je bilo bistvo teh predstav, da bomo v lastni državi sami odločali o svoji usodi - razumljivo da pač ob upoštevanju in lastnem razumevanju objektivnih razmer svojega okolja - smo se s tem aktom vlade odrekli taki usmeritvi na najbolj nevralgični točki, s katere lahko odločilno vplivamo na gospodarska dogajanja, in jo prepustili tujemu odločanju. Brez formalne spremembe ustave smo se odrekli pomembnemu delu svoje suverenosti. Pomembnost te odločitve pa zadeva tudi novo pojmovanje vloge in statusa naše države v širšem gospodarskem in mednarodnem okolju. Predstavlja namreč formalni pristanek na našo drugorazrednost v skupnosti evropskih narodov in odpoved pričakovanjem, da bi lahko dejansko postali enakovredni najbolj razvitim v tej skupnosti.Enakovrednosti si ne bomo zagotovili s samim sprejemom v EU. Enakopravnost je sicer eden od pogojev za enakovrednost, nikakor pa ni njen nadomestek. Ob formalni enakopravnosti je še vedno možna velika razlika v enakosti. Enakost, ki naj bi bila naš cilj, je posledica cele vrste dejavnikov, ki vplivajo na našo stvarno moč, med katerimi je gospodarska ena najpomembnejših. S tem aktom vlade pa smo se odrekli lastni politiki prav na tem na področju. S tega stališča je kot mejnik hkrati tudi neke vrste logični zaključek dolgoletne politike, ki je vse napore usmerjala v formalni sprejem v EU, manj ali vsaj zanemarljivo manj pa v lastno rast in ustvarjanje notranjepolitičnih razmer, ki bi nas v moči in strukturi izenačevale z najbolj razvitimi v skupnosti, ki se ji želimo pridružiti. Zato je tudi razumljivo, da smo največjo pozornost vseskozi posvečali sleherni zahtevi, ki je prihajala iz središča EGS oziroma EU, pa čeprav so bile te zahteve pogosto v neposrednem nasprotju z našimi potrebami po stvarnem približevanju v enakovrednosti članom EU. Ob taki politiki so bile seveda za nas najpomembnejši kriterij za presojo naše »uspešnosti« neprestane pohvale o naši usklajenosti in pripravljenosti, ki so seveda zelo poceni, nas pa niti za korak ne približajo našemu dejanskemu cilju. Za EU pa v enaki meri kot kriterij naša pripravljenost sprejeti vse njihove zahteve.