Zato je povsem realna ugotovitev, da si je sedanja hrvaška oblast vse skupaj zamislila tako, da bi še pred poletjem dobila pozitivno mnenje o kandidaturi, nato pa bi ga evropski svet potrdil na vrhunskem srečanju, s katerim se bo končalo irsko predsedovanje Uniji. Ker ni nikakršne podlage za začetek pogajanj o polnopravnem članstvu Hrvaške v EU, saj ni omenjena v pogodbi iz Nice, v kateri so navedene deset sedanjih pristopnic in Bolgarija ter Romunija, bi lahko edino sprejetje ustave EU odprlo možnosti za začetek pogajanj o priključitvi Hrvaške. A ustava EU ni bila sprejeta, zato je Hrvaški ostala le še možnost, da prevzame položaj Turčije - po sprejetju prošnje na evropskem svetu bi postala kandidatka za članstvo, a brez odprtih pogajanj. Za Sanaderjevo vlado bi bil to kljub vsemu pomemben mednarodni uspeh, saj Hrvaška v tem primeru ne bi bila več pod nadzorom EU, kar se ji dogaja zdaj, tako da bi se lahko njena vlada odrekla partnerjem, ki ji za zdaj zagotavljajo večino v parlamentu, in se vrnila v »naravno« zavezništvo z postfašistično Hrvaško stranko prava, ki pa je za EU nesprejemljiva.