Tako je cela vrsta ministrstev s predsedniškim kabinetom vred po ugotovitvah računskega sodišča vsaj v kakšnem segmentu delovala nezakonito, drugo za drugim pa pojasnjujejo, da niso grešila ali so grešila le iz nuje, ker so pravila neživljenjska. Toda kdo jih je postavil in kdo ima vzvode za njihovo spremembo? Na drugi strani tudi računsko sodišče spreminja vatel in kot kakšna dobrodušna babica le blagohotno opominja, ne da bi bila jasna pravila, kaj je treba sankcionirati; o tem imajo člani različna mnenja. Vlada dvomi o presoji lastne pravne službe in ne jemlje resno opozoril ustavnega sodišča (zakaj ju torej sploh imamo, ko pa so očitno najboljši pravniki v tej državi vsakokratni ministri??!); v priporu so najvišji državni uslužbenci, ki naj bi leta in leta prejemali podkupnine, sklepali škodljive posle, skrivali spise; vodilne v državnih podjetjih zamenjujejo brez krivdnih razlogov, tako da dobijo odpravnino, ki je ne vrnejo, tudi ko so čez mesec dni znova na istem položaju. Ob vsakem sporu, pa naj gre za članstvo v parlamentarnih odborih ali za višino učiteljskih plač, nasprotni strani manipulirata tako z interpretacijami kot s povsem izmerljivimi dejstvi, številkami in podatki, kot da je tudi meter že stvar posameznikove presoje. Protagonisti afer strmo bolščijo v kamere in gonijo "svojo resnico", četudi je očitno, da je en cesar definitivno nag, da torej nekdo debelo laže. Kdo, večinoma ne bomo nikoli izvedeli: pingpong bo trajal, dokler se ga ne bomo naveličali, razčiščevalne komisije pa so tako in tako le burka.