Prve volitve mi niso ostale kaj prida v spominu. Drugih, decembra 1992, pa se prav dobro spomnim. Zlasti se spomnim razglasitve volilnih rezultatov, ko je postalo jasno, da so bili največji poraženci volitev Demokrati, torej tista frakcija prvinske SDZ, ki je, v nasprotju z narodnimi demokrati, nabutala na krov nesorazmerno število izjemno pomembnih in zaslužnih osamosvojiteljev. Torej tistih, ki so – kako že? – nosili glavo v torbi ali torbo v glavi ali nekaj podobnega. In nam to med vso kampanjo »zaračunavali«. Bili so kajpak veliki favoriti, na koncu pa so se komaj prebili v parlament s pičlih 5,01 odstotka glasov. Tisti večer sem jih v Cankarjevem domu srečal na hodniku, ravno ko so osramočeni in užaloščeni zapuščali volilno središče. Procesija, da ji ni para! Na začetku kolone Igor Bavčar in Gorazd Čuk, za njima molče Dimitrij Rupel, Igor Omerza in še nekaj znanih članov ter čisto na začelju žalostne kolone Danica Simšič ter z nekakšnim štrikanim klobučkom na glavi, orosenimi očmi in vlažnim smrčkom Ljerka Bizilj. Šele takrat sem dojel, kaj pomeni krilatica, da so volitve praznik demokracije! Nič tako nazorno ne razločuje demokracije od nedemokratičnih režimov kot možnost poraza zaslužnih. In ob pogledu na to tragikomično procesijo poraženih »osamosvojiteljev« mi je usta kar samodejno potegnilo na smeh. Še preden bi kaj rekel, če sploh bi, me je zagledal Franci Zavrl, ki je takrat skrbel za njihovo podobo, v značilni nizki hoji z dolgimi koraki pristopil k meni in mi bolj siknil kot rekel: »Prosim te, nikar. Ne provociraj!«