»Kje si, stari moj?« se je sklonil k vlažnemu smrčku. V rjavih očeh ni bilo več starega žara. Snupijevi gibi so postali za spoznanje počasnejši, korak previdnejši, pogled bolj zaspan. Le toplota, ki jo je oddajal, je Piksija še vedno pomirjala bolj kot vsa grelna telesa tega sveta. Nikoli se ne bi mogel ločiti od njega. Od mehkega, svilenega kožuščka in tačk s hrapavimi blazinicami. Od Snupijevega smešnega vonja po mokrem dežniku. Od zvitkov nogavic, ki so smrdele po njegovi slini, ker jih je vlačil po hiši in jih skrival na nemogočih krajih. Snupi je bil mnogo več kot pes. In če bo treba, bo tisti ničli od Nejca resnico o svojem psu s pestmi zabil v trtico, kjer v orehovi lupini hrani ostanek pameti.