Počutim se lublansko. In kaj točno to pomeni? Pomlad je tu in ljudje so priprazili ven iz svojih prebivališč. določen sloj v ljubljani, ki me zanima so ljudje na robu družbene lestvice in tja se uvrščam tudi jaz. Sem na podnu slovenske lestvice in bom tam tudi ostala verjetno ah *** ga, sam da grem drugo življenjsko pot kot sta šla moja prečudovita starša. vsak sam riše svoj zemljevid življenja jaz pa skušam ob tem biti samo človek. Človek z dušo pa maker je trenutno ranjena. Čas bo zacelil vse. padla sem na izpitu iz življenja tak je to, krivi geni ali pač ne je moglo iti to pot. Določene tradicije rodov je treba izkoriniti ali vsaj spreobrniti tok poteka. Kako in zakaj? To pa je šola življenja. prav prijetno je sedeti na prešercu in opazovati ves ta vrvež ljudi, ki drvi sem in tja. Vsi nekam hitijo. Opazovati ljudi in njihove izraze na obrazu, opazovati narkomanski svet, gledati spekter prenosa denarja samo na prešercu. takšne in drugačne življenjske usode. Urejeni ali neurejeni vsak s svojimi skrbi. čas življenja, ki hiti in le vprašanje kam nas vodi. Vsak ima svojo lastno pot, ki je njegova lastna usoda. Izginiti v trenutno, razbliniti se zmanjkati in zgniti. Živeti ta trenutek in ne preteklosti in ne prihodnosti je umetnost. Usedit se dol, vklopiti možgane živeti trenutek je pa menda umetnost ki je jaz nisem sposobna.