lo. Potem sem sanjal, da sem še vedno v orožarni pri Jakobu, ki je ležal na klopi za oblačenje. Nato je planil noter Alan. Brez konca in kraja se je drl name in suval proti meni z delom svoje gorjače … in nazadnje sem se sredi teh sanj prebudil. Potegnil sem na dan svoj umazani žafranji omot. Leže poleg pojemajočega ognja sem v dlaneh popestoval svoj preroški kamen. Sir Gawain v lahnem drncu jezdi čez goljavo, ob njem pa jezdi njegov mlajši brat Gaheris in mu služi kot oproda. Prepričan sem, da je Gaheris, ker je tako plavih las, da so skoraj beli; s seboj nosi moder ščit, na katerem je narisan bel križ. Brata prijezdita do mogočnega hrasta. Pod njegovimi vejami se borita viteza na konjih. Sir Gawain pojezdi mednju in ju razdvoji. »Kaj se dogaja tukaj?« poterja odgovor. »Brata sva,« odvrne eden od vitezev. »To je še slabše,« odreže sir Gawain. »Zaradi česa se borita?« »Rano ta dan,« reče prvi vitez, »je čez to goljavo prijezdil okvrvavljen bel jelen; na veliki razdalji mu je sledil trop črnih lovskih psov. Z bratom sva dejala, da bo moški, ki bo tega jelena ugnal v kozji rog, dosegel veliko slavo na dvoru kralja Arturja.«