Melita se je vedno visoko nosila. Že kot mlado dekle se je zarekla, da bo lepega dne gospa, in je temu cilju podredila vse svoje mladostniške sanje. Ni bila kaj prida bistra, z muko je naredila tipkarski tečaj, a kaj bi s tem, fantje so se za njo metali iz čisto drugih razlogov. Bila je namreč neverjetno lepa, vitka, visokorasla blondinka, ki je znala spretno osvajati in zapeljevati ter se lisjaško umakniti, še preden je postalo prevroče. Nad vsem in vsemi je prevzetno vihala nos. Nihče od mladeničev, ki so brenčali okoli nje, ni bil dovolj dober, zadosti pameten. Prenekateri smolar je bil zanjo zgolj kmetavzar, primitivnež, smrduh. Melita je zase hotela veliko več, prepričana, da to tudi zasluži.