Končno - v neoznačeno smer se zliva reka avtomobilov in trojica, ki že dolgo išče svoj cilj, se lahko vključi v pločevinasto kačo, ki počasi pelje vzporedno z žično ograjo. Na drugi strani je že mogoče opaziti vrsto postav, ki se počasi sprehajajo pod hladno svetlobo uličnih svetilk. Pred vhodom v ograjeni prostor, tik ob cesti, stoji patruljno vozilo, v katerem sedita dva policista in neprizadeto opazujeta dogajanje. Trojica, poprej opozorjena, da naj samo sledi glavnemu toku vozil, počasi zapelje nekam, kar je še najbolj podobno veliki avtobusni postaji z vrsto postajališč - plastičnih kabin, pred katerimi stoji množica žensk, bolj ali manj izzivalno oblečenih, ki se naveličano nastavljajo očem mimo vozečih potrebnežev in jim občasno namenijo tudi kakšen opolzek komentar. Ne skrivajo pogledov in človek bi prisegel, da je vsaj v nekaterih ob prevladujoči naveličanosti mogoče zaznati tudi neskončen prezir do tistih, ki se počasi vozijo mimo in si jih ogledujejo kot živino na sejmu. Tu in tam je katera tudi izbrana in prisede v vozilo. To ne sme zapustiti ograjenega območja, ampak se lahko zaustavi le na drugi strani »avtobusne postaje«, v posebej pripravljenih parkirnih boksih. Ti so med sabo ločeni z aluminijasto ploščo, ki onemogoča spremljanje dogajanja v sosednjem vozilu. Sicer pa veliko domišljije tako ni potrebne - vsi počnejo isto. V sredi med obema deloma »avtobusne postaje« stoji stavba, na katere parkirišče olajšano zapelje molčeča trojica. Tam jih sprejmejo edina tri dekleta, ki se to noč znotraj ograje ne vdajajo prostituciji. To so socialne delavke, ki jih plačuje mesto, da vsaj malo lajšajo delo in položaj prostitutk in prostitutov, ki se morajo ob prvem prihodu v to območje le predstaviti - lahko tudi z »umetniškim« imenom - in dokazati, da obvladajo natikanje kondomov, potem pa lahko delajo in uporabljajo usluge socialnih delavk in delavcev, ki delajo v tem infernu človeškega dostojanstva. Tu se lahko iz civilnih oblačil preoblečejo v delovna, lahko uporabljajo sanitarije, se okrepčajo z brezalkoholnimi pijačami ali pa si odpočijejo pred novo stranko. Na voljo sta jim brezplačna osnovna medicinska pomoč in socialno svetovanje, vse to pa lahko uporabljajo tako dolgo, dokler se držijo strogih pravil rezervata. Čeprav je končni cilj slovenskih prostitutk na Nizozemskem lahko samo ta »avtobusna postaja«, ta trenutek znotraj ograje ni nobene. Človek bi pričakoval, da bo v takšni ustanovi vladalo moreče vzdušje, toda prisotne socialne delavke naravnost prekipevajo od optimizma in dobre volje, ki se ju navzemajo tudi njihovi oskrbovanci. Na listi prisotnih je ta večer zabeleženih že skoraj dvesto imen, katerih lastniki in lastnice se z vajenimi postopki prijavljajo in preoblačijo, ena med njimi celo prisede. Sandra, visokorasla blondinka z lepimi nogami, za katere se pozneje izkaže, da rastejo iz moškega telesa, predstavi svojo zgodbo o begu iz Ukrajine, socialne delavke pa postrežejo z vrsto prigod, ob katerih je pravzaprav čudno, da so sploh še sposobne normalne komunikacije. Večina prisotnih še vedno do osemdeset odstotkov vsega zaslužka odrine zvodnikom, ki jim v zameno za to ne nudijo prav nič, se pa smukajo okrog ograje kot hijene, ki opazujejo svoj nemočni plen. Delo tudi v času mesečnega perila je pravilo, služba že dan po kompliciranem splavu nobena redkost. Heleen in njene kolegice iz socialne službe to doživljajo, preživljajo in pomagajo naprej.